OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
2. adventna nedelja, 4.12.2016

Bog, ki se je razodel na božič

»Jaz vas krščujem v vodi za spreobrnjenje; toda on, ki pride za menoj, je močnejši od mene in jaz nisem vreden, da bi mu nosil sandale.«

 (Mt 3,11)

povezana_slika.jpeg 

Božič je božji odgovor na človekovo hrepenenje, božji odgovor na stoletja molitev, ki leže skrite v našem ječanju, naših vzdihih, naši nepotešenosti in v naših verskih prizadevanjih, vsak od njih je tiha prošnja, naj Bog vendar poseže v dogajanje, naj vendar pride in reši svet krivice, naša srca pa osamljenosti in bolečine.

Vendar božji odgovor ni v celoti izpolnil naših pričakovanj, čeprav jih je v resnici še presegel. Novorojenček Jezus, ki še danes na videz nebogljen za božič leži v jaslih po vsem svetu naokrog, ni ravno tisto, kar je svet pričakoval.

Svet je pričakoval, da se bo pojavil superstar, ki se spozna na vse, oster, krepek mišičnjak, ki bo na kratko opravil z vsem, kar je hudobnega na tem planetu; nekdo, ki je obdarjen z vsemi spretnostmi, da premaga in napodi vsakogar, ki se mu skuša upirati. Božji odgovor na to pričakovanje pa je dojenček, ki nemočno leži v slami.

Zakaj? Kako to, da se je Bog odločil, da se tako rodi na ta svet? 

Zato, ker se z dojenčkom ne moreš prepirati! Dojenčki ne predstavljajo nobene konkurence, ne postavljajo se ti po robu, ne skušajo te premagati z argumenti in ne skušajo te očarati s svojimi odgovori. Sicer pa sploh še ne znajo govoriti. Sam si moraš prizadevati, da jih pripraviš do česarkoli, naj bo to nasmeh ali otroška beseda. Za to pa se moraš potruditi in biti potrpežljiv, iz sebe moraš iztisniti vse, kar je najboljšega v tebi. Pri tem seveda ne smeš uporabiti (pri)sile, saj se bo dojenček začel jokati in vsega bo konec.

To je tisti Odrešenik, ki se je rodil v Betlehemu in tak je v temelju Bog še danes po vsem svetu. Tako kot dojenček, Bog nikogar ne premaga nasilno, nad nikogar se ne spravi z grobo mišično silo, nikomur ne grozi, nikogar ne pritisne ob tla. Božja moč, ki se je razodela na božič, je moč dojenčka, nič več in nič manj: nedolžnost, nežnost, nemoč, ranljivost, ki omehča srca, nas vabi, ob kateri le nežno šepetamo, uči nas potrpežljivosti in prikliče na površje vse, kar je v nas najboljšega. V bližini dojenčka pazimo, kako govorimo, enako kot pazimo v cerkvi, z dobrim razlogom.

Moč božiča je kot moč dojenčka, povsem nemočna je, a nas na koncu popolnoma prevzame, preplavi. Kajti obstaja večja moč kot so mišice, hitrost, nadarjenost, neustavljivo nasilje:  če postavite v sobo dojenčka in svetovnega prvaka v boksu težke kategorije, kdo bo na koncu prevladal? Boksar bi seveda lahko ubil dojenčka, a ga gotovo ne bo, kajti v dojenčkovi nemoči je nekaj, kar ga prevzame, nadvlada. To je tudi Božji način, sporočilo božiča.

Vendar je to doumeti težko; hočemo, da ima naš mesija več moči, ki se pokaže takoj. In pri tem nismo osamljeni. Mesija, po katerem so hrepeneli ljudje že dolga stoletja pred Jezusovim rojstvom v Betlehemu, je bil v njihovih predstavah človeški superjunak, mišičnjak, ki z vsako roko pograbi glavo in ju trešči skupaj in tako očisti svet, saj ima moralno močnejše mišice.

Tudi Janez Krstnik je pričakoval, da se bo pojavil tak mesija. Ves čas je imel pred očmi pravičnost, kesanje in samopremagovanje. Opozarjal je ljudi, da se bliža čas končnega obračuna in da bo toliko zaželeni mesija prišel kot ognjen vihar, presejal bo zrnje od plev in pleve sežgal s pravičnostjo, ki prihaja neposredno od Boga. Ko je slišal govoriti, da Jezus prijazno vabi grešnike in jih ne zametuje, se je pohujševal, saj takšen mesija ni ustrezal njegovim pričakovanjem in pridigam. Zato mu je Jezus naročil, naj se ne pohujšuje nad njim. Janez si ni želel nežnega, ranljivega mesija, ki oznanja mir. Hotel je, naj bodo hudobneži kaznovani, ne pa da se spreobrnejo. Toda ko je enkrat videl, kako Jezusova moč deluje, je doumel, sprejel je globljo resnico, se umaknil v ozadje in usmerjal ljudi k Jezusu z besedami: On mora rasti, jaz pa se moram manjšati. Jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal.

Tudi mi težko doumemo. Tako kot Janez Krstnik tudi mi težko čakamo, kdaj se bosta pokazali resnica in pravica in si zato želimo takšnega zemeljskega mesija, supermana, ki bo z nekaj zamahi očistil naš planet hinavstva in zla. Želimo si nekakšnega mesija, kot jih vidimo na koncu hollywoodskih kriminalk, mater Terezijo, ki se je spremenila v Sylvestra Stalloneja ali Brucea Willisa in pretepla vse barabe, da se še braniti niso utegnili.

Toda to ni božična zgodba, niti moč, ki jo božič razodeva. Dojenček, ki leži v slami v Betlehemu, ni nikogar pretepel. Preprosto leži tam in čaka, da pride k njemu kdorkoli, dober ali hudoben, vidi njegovo nemoč, se pusti pritegniti s strunami srca in nato nežno skuša izvabiti iz deteta nasmeh ali besedo. Še vedno se z Bogom srečujemo tako.

Zadnja sprememba ( sobota, 03. december 2016 )
 
1. adventna nedelja, 27.11.2016

PRIČAKUJMO BOGA Z DOBRIMI DELI

Iz 2,1-5; Rim 13,11-14; Mt 24,,37-44

1_adventna.jpeg 

V nekem samostanu stvari niso šle, kot bi bilo treba. V bratih ni bilo navdušenja in svojih dolžnosti niso opravljali vestno, molili so površno. Mladi se niso več odločali za redovno življenje. Nedaleč od samostana je živel puščavnik. Živel je sam, veliko je molil in ljudje so govorili o njem, da je pravi svetnik. Predstojnik samostana se je zato odpravil k njemu, da bi se z njim pogovoril. Potem ko mu je opat razložil težave v samostanu, mu je sveti mož svetoval: »Reci bratom v samostanu, da med vami živi Mesija, Odrešenik!«

Opat ni mogel verjeti povedanemu,a komaj se je vrnil v samostan, je sklical brate in jim povedal novico. Tudi bratom je vzelo sapo. Od tega dne se je življenje v samostanu spremenilo. Vsakdo je bil z drugim prijazen in je premagoval svojo hudobijo ter želel biti ljubezniv do drugega misleč, da je morda njegov sobrat v samostanu odrešenik. Kmalu je glas o krepostnem življenju v samostanu šel naokoli in ljudje so začeli prihajati k njim. Številni so se odločili za življenje v samostanu. Življenje se je vrnilo v samostan in veselje je zavladalo med brati. (Zgodbe za srečo v družini, 83).

»Zato bodite tudi v pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov« (Mt 23-44). Nas opominja Jezus v evangeliju prve adventne nedelje in tako poudari, naj bomo pripravljeni, kajti ko ne pričakujemo, ter v človeku in v razmerah, ko najmanj mislimo, bo prišel Sin človekov in nas obiskal.

Tudi nam se Bog približuje v vsakdanjih dogodkih, v vsakdanjem delu in rednih obveznostih, v enoličnih opravilih in dnevnih in dolžnostih, v redni molitvi in v ljubezni do bližnjih. Pavel govori, da je pomembno, da ver živimo sredi vsakdanjega življenja. »Živimo pošteno, ne v požrešnosti in popivanju, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa« (Rim 13,13-14). Bratje v samostanu si niso mogli predstavljali, da bi bil med njimi Odrešenik. Puščavnik pa jih je opozoril, da se nam v človeku, ki je božja podoba, bliža Bog, in da so vse ure ter dnevi lepi, ker so vsi od Gospoda. Sveti mož je bratom hotel povedati, da Bog prihaja k nam nevsiljivo in tiho, brez hrupa.

Bratje so osupnili, ko so zvedeli, da Bog prihaja k njim po bližnjem in sredi vsakdanjih opravil. Ljudje običajno pričakujejo Odrešenika v izrednih dogodkih ali v izrednih doživetjih. Na to nevarnost opozarja tudi Jezus v evangeliju, ko navede dneve v času Noeta. Še malo časa pred potopom so ljudje živeli brezskrbno in niso »ničesar slutili« (39). Pogubilo jih je napačno prepričanje, da bo Bog prišel v izjemnih dogodkih in doživetjih ter se niso spreobrnili. Podobno napačno prepričanje lahko opažamo pri dveh vrstah ljudi. Prvi hlastajo po posebnih doživetjih, zanemarjajo pa srečanje z Bogom v vsakdanjih opravilih. Drugi trdijo, da bodo verjeli v Boga, če bodo videli kakšen velik čudež ali kakšen nenavaden dogodek. Žal pa se ne prvi ne drugi ne spreobrnejo, ker teh dogodkov noče biti ali pa jih oni nočejo videti. Kristus nas zato vabi, naj bomo budni (42) in naj odkrivamo božjo navzočnost v vsakdanjosti.

dobra_dela.jpeg

V glavni prošnji prosimo, da bi »prihajajočemu Kristusu šli naproti z dobrimi deli«. Danes sklepamo teden Karitas - izrazimo svojo vero v Kristusa tako, da mu bomo šli tudi mi naproti z dobrimi deli.

Zadnja sprememba ( ponedeljek, 28. november 2016 )
 
PRAZNIK KRISTUSA KRALJA

2 Sam 5,1-3; Kol 1,12-20; Lk 23, 35-43

kristus_kralj.jpeg

S praznikom Kristusa Kralj, ki ga je vpeljal leta 1926 papež Pij XI., zaključujemo cerkveno leto. S tem Cerkev želi ponovno poudariti resnico, ki nam jo apostol Pavel razodeva v berilu: »On je podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva; v njem je namreč bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj.« (Kol 1,15-16).

V zakotni Galileji je Jezus prvič razodel svoje veličastvo, ko je spremenil vodo v vino. V Galileji je tudi začel oznanjati svoje veselo oznanilo: ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo veliko luč. Vino na svatbi, luč v temi, tako vidijo evangelisti Jezusa javno nastopiti v Galileji. Sporočilo, ki Jezusa oznanja, lahko povzamemo z besedo »božje kraljestvo« Od tedaj je Jezus začel oznanjati: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se kje približalo.« (Mt 4,17).

V današnjih razmerah bi mogel kdo besedo »kralj, kraljestvo« povezati s kakšnim proti ljudskim monarhom, toda v pomenu »kraljevske« oblasti Kristusa ni nič takega. Kaj sploh pomeni Kristusovo kraljestvo? V Kristusovem kraljevanju gre za službo ljudem, in sicer za službo do smrti. V slavo svojega kraljestva je šel tudi Kristus, ki je bil pokoren do smrti in bil zaradi tega od Očeta poveličan. Gre za tisto kraljestvo, v katerem nas Gospod posadi za mizo, se opaše in nam streže. 

kristus_kralj-2.jpeg

Jezusovi sodobniki njegovega kraljestva niso sprejeli. V tako težko in dolgo pričakovanem hrepenenju po kraljestvu, ki so ga preroki že od zdavnaj napovedovali, so si ustvarili čisto drugačno podobo kraljestva, ki naj bi ga Mesija prinesel, da niso verjeli Jezusu, ki je oznanjal, da je božje kraljestvo že prišlo, »je že med nami« i n zato so križali svojega kralja, Gospoda veličastva. V svojih prilikah, da je nebeško kraljestvo podobno kvasu, gorčičnemu zrnu ..., jim je sicer stalno poudarjal, da on ni tak kralj kakor svetni vladarji tistega časa, in zato se je vedno umikal ljudem, če so ga hoteli postaviti za kralja. Niso razumeli, da je namen Kristusovega kraljevanja časna in večna sreča tistih, ki so mu zvesti. Apostol Pavel v pismu Rimljanom lepo pravi: »Kajti Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu« (Rim 14,17). Ko pravi Jezus: »Iščite najprej božjega kraljestva in vse drugo se vam bo navrglo,« hoče povedati, da ga moramo iskati, iskati njegovo pravičnost in iskati Kristusa, njemu služiti se pa pravi kraljevati.

Cerkev je med nami živeči Kristus, Kristus, ki se je odpovedal oblasti sile, da more izvrševati oblast ljubezni. Po tej oblasti se mora oblikovati vsaka druga oblast v krščanstvu. Zelo pomembna naloga vsakega kristjana je v tem, da se ne da vplivati od slabih zgledov in tudi državnih zakonov, ki so v popolnem nasprotju z desetimi Božjimi zapovedmi. Samo te nas usmerjajo na tisti poti, ki nas vodi v končno Božje kraljestvo.

Da bi ostali zvesti Kristusu in da bi tako z njim duhovno kraljevali na zemlji, potem pa v večni sreči v nebesih, prosimo kakor nas je naučil Kristus v molitvi Očenaša: »Pridi k nam tvoje kraljestvo«.    

Zadnja sprememba ( nedelja, 20. november 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 736