OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
Osmrtnica
Bratje frančiškani s Svete Gore sporočamo: 

V nedeljo, 11. novembra 2018, je odšel h Gospodu
 
pavel_krajnik.jpg 

p. Pavel (Franc) Krajnik OFM,
duhovnik v Redu manjših bratov.

Rojen je bil 2. avgusta 1924 v Logu, Poljane nad Škofjo loko, v Red manjših bratov je vstopil 29. avgusta 1940, prve začasne zaobljube je izrekel 30. avgusta 1941, slovesne zaobljube pa 8. januarja 1949. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1951. Deloval je v župnijah: Marijino oznanjenje v Ljubljani, Bežigrad (Lj), Kamnik, Stranje, Nevlje, Vič (Lj.), Dobova, Brezje in Sveta Gora nad Gorico. Na Sveti Gori je deloval 45 let.
Opravljal je službe župnika, kaplana, rektorja, knjižničarja, arhivarja. Bil je pisec mnogih člankov in nekaj knjig od katerih je najbolj znana zgodovina Svete Gore z naslovom: Marijina hiša.

Od nedelje je krsta s pokojnim v Baziliki Kraljice Svetogorske, kjer bo do pogreba.
V torek 13. novembra bo ob 11. uri pogrebna maša, ki jo bo ob somaševanju škofa ordinarija Jurija Bizjaka, provincialnega ministra p. Marjana Čudna in drugih duhovnikov daroval ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Po maši bo pogreb, na svetogorskem pokopališču.

Rajnega brata priporočamo v molitev v veri, da je že srečal vstalega Gospoda, ki ga je v življenju tako iskreno ljubil.

"Gospod, daj mu večni pokoj. In večna luč naj mu sveti. Naj počiva v miru. Amen."



Še zanimivost. p. Pavel se je rodil 13. dni kasneje, kot pokojni akademik Alojz Rebula. Umrl pa je 20 dni za njim. To nam je lahko pričevanje, da za Kristusom, četudi skrivnostno in tiho, hodimo skupaj kot močno znamenje časov.
Zadnja sprememba ( ponedeljek, 12. november 2018 )
 
32. NEDELJA med letom, 11.11.2018
32_med_letom.jpeg

Najbrž se večina ljudi ob današnjem evangeliju, ki govori o ubogi vdovi, ki je vrgla v tempeljsko zakladnico samo »dva novčiča« spomni znane pesmi, ki govori o tem dogodku. Študenta v Rimu, ki je moral prav v času, ko beremo evangelij o ubogi vdovi spominja na dan, ko je moral oddati svojo prvo analizo filma. Opazoval je svoje sošolce in sošolke, ki so oddajali obsežne referate, čeprav je profesor poudarjal, naj bo naloga kratka. Takrat je z vsem trudom zmogel toliko. Moja »skromna novčiča« mu nista dala  miru. Svojo nemoč je izlil pred Gospoda: »Gospod, darujem ti skromnost, ki jo premorem. Pred tabo  moja naloga ni več nebogljena… Gospod, ki poznaš moj trud, je velika  in ti jo sprejemaš, kakor tolikokrat sprejemaš mojo nemoč«

Kolikokrat v življenju nas navdaja podoben občutek, ko se nam zdi naše delo vredno samo »dva uboga novčiča«. Kolikokrat ne žanjemo sadov svojega dela ali svojega truda! Zgovorna je šaljiva anekdota, ki govori o ženi, ki je na veliko začudenje družine, ki je v nedeljo čakala na kosilo, položila na mizo kup sena. Vsi so osupnili in se uprli: »Le kdo bo to jedel!« Ona pa je odgovorila: »Dvajset let vam kuham, a me ni še nihče pohvalil. Nihče se mi ni zahvalil ali mi vsaj rekel, da je kosilo dobro, pa sem mislila, da je vseeno, kaj vam prinesem na mizo!«

Pogosto tudi pri vzgoji otrok ne žanjemo sadov svojega dela. Velikokrat se starši trudijo pri vzgoji, pa gredo otroci po svoje. Podoben občutek jalovosti imamo pri vsakdanjem delu, enoličnih obveznosti ali ponavljajočih se dolžnostih. Kako težko se je lotiti takih del! Kako težko je sesti k učbeniku neljubega predmeta, ko pa že »vemo«, da bomo za »veliko truda« dobili slabo oceno. In še veliko drugih dogodkov je v življenju, ko se nam zdi, da je naše delo malo vredno, mi pa nepomembni.

Pa je vendar naš napor pomemben kakor sta bila dragocena novčiča uboge vdove. Ta dva sta pred ljudmi malo veljala, saj ni šlo za veliko vsoto, pred Bogom pa veliko, ker je uboga žena ogromno žrtvovala - vse, kar je imela. Bog namreč gleda drugače kot človek: »Človek namreč vidi, kar je pred očmi, Gospod pa vidi v srce« (1 Sam 16,7). Bog vidi našo notranjost in gleda na to, koliko smo se trudili. Bog gleda na naše prizadevanje, pa čeprav se zdi skromno in nepomembno, kot na dar uboge vdove: na zunaj je skromen, Bogu pa je dragocen, ker je vanj položena ogromna žrtev. Ljudem, ki nemalokrat potožijo, da njihov trud ne rojeva želenih uspehov, lahko rečemo: Bog ne bo sodil po uspehih našega dela, ampak po trudu, ki smo ga vložili vanj. Tudi naše delol ali naš napor ni vreden toliko, kolikor priznanja mu dajo ljudje, ampak toliko, kolikor smo se potrudili ali koliko napora smo vložili vanj.

Bog zna blagosloviti tudi človeško nemoč, če je le naš namen pravi. To zgovorno poudarja prvo berilo. Vdova iz Sarepte je imela malo moke in olja, a je bila pripravljena to darovali preroku, Božjemu poslancu. In Bog je njeno žrtev obilno blagoslovil, saj »moka v loncu ni pošla in olja v vrču ni zmanjkalo« (1 Kr 17,16).

Prosimo, naj Gospod tako obilno blagoslavlja tudi naše skromne sposobnosti in naj nam pomaga, da mu jih bomo dali velikodušno na voljo.

Zadnja sprememba ( nedelja, 11. november 2018 )
 
31. NEDELJA med letom - ZAHVALNA, 4.11.2018

Nekoč je živel človek, ki si je iskreno prizadeval za sveto in  pobožno življenje. Odpravil se je k rabinu, da bi ga vprašal za svet. Učitelj se je razveselil njegove želje po svetem življenju ter ga je vprašal: »Kako pa si živel doslej? – »Mislim, da kar dobro,« je odvrnil mož. »Kaj misliš s tem, ko praviš dobro?« - »Nisem prekršil nobene zapovedi,« je dejal prizadeven človek. »Božjega imena nisem izgovarjal po nepotrebnem . Gospodovega dne nisem oskrunil z delom. Nisem žalil očeta in matere. Nikogar nisem ubil. Nisem varal žene. Nič nisem ukradel. Proti nobenemu nisem krivo pričal. Prav tako si nisem  poželel žene ali dobrin bližnjih ljudi.«

»Torej nisi prelomil nobene zapovedi?« je vprašal rabin. - »Tako je,« je ponosno odvrnil mož.. – »Pa si izpolnjeval zapovedi?« ga je vprašal učitelj. »Kako misliš?« je bil v zadregi obiskovalec.

»Mislim, če si slavil Gospodovo ime? Ali si posvečeval Gospodov dan? Si spoštoval starše? Ali si si prizadeval braniti in spoštovati človekovo življenje? Kdaj si svoji ženi zadnjič rekel, da jo imaš rad in kdaj si ji zadnjič priskočil na pomoč? Ali si delil svoje dobrine z ubogimi? Si se postavil v obrambo dobrega imena svojega bližnjega, ko so ga drugi obrekovali in žalili? Kdaj si se zadnjič pozanimal kako gre tvojemu sosedu ali sodelavcu ter si bližnjemu priskočil na pomoč?«

Mož je bil presenečen. Toda začel je premišljevati o učiteljevih neprijetnih besedah. Spoznal je, da se je samo izogibal prestopkov. Ko je dalje premišljeval, se je začudil, koliko ljudi razmišlja podobno. Rabin pa mu je odprl nov pogled na izpolnjevanje zapovedi in  na to, kar je dobro. Do obiska pri učitelju je imel na zapovedi negativen pogled: »Ne stori tega! Ne delaj onega!« Rabin pa mu je ponudil pozitiven pogled. S tem mu je dal boljši »kompas«, ki mu bo kazal pot v življenju.

Tudi mi smo v nevarnosti, da ravnamo tako kot ta človek. Če gledamo na zapovedi na negativen način, bomo pristali na minimalizmu – delali bomo samo tisto, kaj nujno moramo. Čisto drugače bomo ravnali, če na zapovedi gledamo pozitivno. Izpolnjevanje zapovedi mora temeljiti na ljubezni, ne na strahu. Ne izpolnjujemo zapovedi zato, da bi nas Bog ljubil, ampak zato, ker nas Bog ljubi.

31_med_letom.jpeg

Kristjan ima pravzaprav samo eno zapoved – zapoved ljubezni. Jezus je namreč v  današnjem evangeliju farizeju na vprašanje, katera je največja zapoved, takole odgovoril: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in vsem mišljenjem.« Potem pa nadaljeval: »To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi  svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,37-40). »Največja zapoved ljubezni« ne odpravlja desetih božjih zapovedi, pač pa nam pomaga, da jih izpolnjujemo pravilno in globlje, skratka – celostno in popolnoma, kar pravzaprav pomeni »s srcem«.

Izpolnjevanje božjih zapovedi v duhu ljubezni nam bo omogočilo, da ne bomo samo »legalistično« izpolnjevali zapovedi in da bomo prišli pred Boga bolje pripravljeni kot neki človek, ki se je po smrti znašel pred Bogom, mu pokazal svoje roke ter dejal: »Gospod, poglej, moje roke so čiste!« In Bog mu je odgovoril: »Res je, popolnoma so čiste, so pa tudi popolnoma prazne!«

Zadnja sprememba ( nedelja, 04. november 2018 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 848