OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
12. navadna nedelja – C (Lk 9,18-24)
12_navadna_1.jpg

Jezus ima potrebo, da moli v samoti, ker hoče vedno ostati v popolnem soglasju z Očetovo voljo. Zato je tudi nas naučil moliti, da bi Božja misel bila v nas in nas vodila in bo tako naše življenje pristno življenje Božjih sinov. Včasih je potrebno vse zapreti, daleč od hrupa, da je tam le luč in Božji glas. Sebičnosti in nasilnosti se osvobajamo, ko vstopimo v globino molitve. Postajamo novi, Božji sinovi.

Jezus, ki moli, drugače razmišlja, kot učenci, ki niso molili. Jezus jih vpraša: Kaj pravijo ljudje, kdo sem? Kako to, da Jezus postavi to vprašanje, potem ko je molil? Kam hoče Jezus pripeljati svoje učence? Hoče jih pripeljati k zrelosti spoznanja, da bodo lahko sprejeli Mesija, takšnega, kot je. Jezusu gre za to, da učenci razmišljajo, da pridejo do resnice. Ne gre mu za faktično znanje, za analize, za informacije… Jezus jih hoče pripeljati do spoznanja Njegove istovetnosti. 

 Kaj ljudje od Jezusa pričakujejo? Ljudje so tisti, ki Jezusa poznajo od zunaj. Glede na njihova pričakovanja dajejo odgovor: Jezus je Janez Krstnik, Elija. Kako lahko ljudje tako odgovorijo? Ljudje so razumeli, da je Jezus velika osebnost, pomembna kot Elija in Janez Krstnik. Torej Jezusa cenijo in spoštujejo. Elija je pripeljal izvoljeno ljudstvo nazaj k veri v edinega Boga in brez kompromisov in popuščanj. Jezus mu je podoben, ko kliče, naj zapustijo vse malike in hodijo za edinim Bogom. Kdor časti edinega Boga in ne malikuje, se zanima za človeka, zlasti ubogega človeka. Jezus zahteva radikalne odločitve. Elija je iskal stalno soglasje z Bogom, tako kot Jezus. Je človek molitve. So pa seveda tudi razlike: Elija je v nekem trenutku nasilen, fanatičen, kliče ogenj z neba. Jezus tak ni.

Tudi danes ljudje gledajo na Jezusa kot na nekoga, ki lahko rešuje njihove probleme, težave življenja. Pomembno je sprejeti resnično podobo (istovetnost) Jezusa. Veliko kristjanov spremlja Jezusa, sodelujejo pri liturgiji, a nimajo jasnega spoznanja, kdo je Jezus in kaj pomeni pripadati Jezusu. Še niso njegovi resnični učenci. 

Peter v imenu učencev odgovori: Ti si Kristus, Božji Mesija. Je v spoznanju pred ljudmi. A njegova predstava o Mesiju je predstava Izraelcev v tistem času. Mesija naj gospoduje celemu človeštvu, naj jih osvobodi od Rimljanov in jim da, da bodo deležni njegove slave. 

12_n1vadna_2.jpeg

Jezus Petra graja: isti glagol je uporabljen, ko takrat, ko Jezus izganja hudobne duhove. Peter mora biti v svojem srcu očiščen te napačne podobe o Mesiju. Podoba Mesija gospodovalca je diabolična. To ni Božji Mesija. On je služabnik in ne gospodovalec. Ne smemo oznanjati Mesija, ki ljudem ustreza, jim je všeč, marveč Mesija v njegovi resnični istovetnosti. Jezus je o tem zelo jasen. 

Potem Jezus začne učencem predstavljati svojo resnično podobo in začne z izrazom sin človekov… Jezus se vedno tako predstavlja. Kaj to pomeni? Pomeni človeka, resničnega človeka, ne razčlovečenega. Jezus bodo obsodili, ker se je predstavil kot resnični človek. Takšen je moteč. To je človek po Božjem srcu: mora veliko trpeti. V tem je nujnost, kajti nasprotovali mu bodo, nečloveški svet ga bo obsodil. Jezus kot Mesija prihaja kot jagnje med volkove, med zveri. Zavrgli ga bodo člani sinedrija – sklerotična oblast ga bo zavrgla, ker hočejo nadaljevati s starim svetom. Resnični človek je njim nasproten. On je Bog, ki zastonj ljubi. Sklerotična oblast tega sveta, noče rojstva novega človeka. 

Tretji dan – pomeni dokončno in popolno razodetje, kdo je pravi človek novega sveta. To je Petra in druge šokiralo. A Jezus nadaljuje s predstavitvijo prav takega sina človekovega. 

Če hoče kdo priti za menoj. Sedaj nam Jezus razodeva, kakšni ljudje hočemo biti. Jezus Mesija predlaga človeku - svet brez nasilja. Lahko nadaljuješ s starim človekom, ali se odločiš za človeka, ki ga je On predlagal. Za to je potrebna radikalna odločitev. Potrebno je svoje življenje postaviti na kocko za uresničitev predloga novega človeka. Potrebno je pozabiti na samega sebe in postati popolnoma človeka daru za druge. Odpovedati se sebi – je pogoj, da v resnici postanemo ljudje, sicer smo na predčloveškem. Resnični človek je po Jezusovem predlogu: pristni in lepi človek, podarjen v ljubezni. Hočemo biti veliki, občudovani, puščati sledi na tem svetu, a Jezus nas uči, kako postati resnični človek. Potrebno se je odpovedati kriterijem tega sveta - sebično iskanje sebe – in vstopati v podarjajočo ljubezen.

Potem vzeti križ in vsak dan hoditi za njim. Kaj križ ni? Radi rečemo: to je križ, ki ti ga je Gospod dal. To je zgrešeno: bolezni, zgrešenosti, neuspehi – to ne prihaja od Boga, marveč od naše človeške krhkosti in omejenosti. Križ niso težave tega življenja. Te vedno srečujemo. Moramo se odpovedati podobi Boga, ki nam nalaga križe. Jezus govori o drugem križu, ki se ga moramo nadeti. Jezus govori o križu – to je napor, da postavimo pod vprašaj postavljeni red sveta, ki je red mogočnih tega sveta. Ta svet legalizira nepravičnost. Gre za izbiro, da uresničim alternativni svet, svet pravičnosti. Delitev dobrin, Jezus predlaga služenje, ljubezen, mir - svet pa gospodovanje. Biti vsak dan Jezusov učenec v tem svetu – to je križ. Biti kristjan na tem svetu – to je križ. Ostati zvest odločitvi, da svoje življenje združuješ s Kristusovim - to je resnična evharistija, to je križ. Kdor izgubi lastno življenje in se odločit za Jezusa in nov svet, v resnici živi. Uresniči svoje življenje. To je resnični uspeh življenja. Podarjeno življenje je uspeh, življenje, ki ni podarjeno, ni neuspelo. Kdor ima strah podariti svoje življenje, ne more biti kristjan. Jezus popolnoma daruje svoje življenje. 

Ta odlomek je resnično šokanten. Zahteva podaritev življenja, zato da ga najdeš, da v resnici živiš.

Zadnja sprememba ( sobota, 18. junij 2016 )
 
11. navadna nedelja – C (Lk 7,36-50)

NIKOGAR NE ODDALJIMO OD JEZUSA

Jezus sprejme povabilo farizeja, saj želi, da Božja vesela novica pride do vseh, med vse ljudi.

 

11_navadna.jpg

Med obedom se je zgodilo nekaj, česar farizej Simon ni načrtoval. Prostitutka prekine pogovor, se zlekne k Jezusovim nogam in mu jih pokrije s solzami. Ni vedela, kako bi se mu zahvalila za ljubezen, ki ji jo je izkazal Jezus, medtem ko njo in njej podobne drugi prezirajo. Na veliko začudenje vseh, pred vsem poljublja Jezusove noge in jih odišavi z dragoceno dišavo.

Simon z grozo opazuje nastali prizor in tega ne more prenesti: ta človek je nerazumnež, ne pa Božji prerok. To nečistnico bi moral takoj odstraniti. Vendar pa Jezus pušča, da se ga dotika in objema. Potrebuje jo bolj kot druge. Jezus hoče, da odslej živi v miru: Tvoji grehi so ti odpuščeni… Tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru.

Jezus sprejema in izkaže sočutje izključenim iz družbe in od Božjega blagoslova. Zato je Jezusovo sporočilo moteče, pohujšljivo: tisti, ki jih ljudje prezirajo, imajo v Božjem srcu prednostno mesto. Gre za en sam razlog: prav oni najbolj potrebujejo sprejem, vrnitev dostojanstva in ljubezen. Bog jih zastonjsko in brezpogojno ljubi. On tak je in tako ljubi prav vse ljudi, tudi grešnike.

Enkrat bomo morali ponovno preveriti naše drže drugih v krščanski skupnosti in do drugih v družbi. Še zlasti poglejmo, kakšen odnos imamo do t. i. marginalnih družbenih skupin ljudi.

Vprašajmo se:

  • Kje lahko »marginalni« ljudje najdejo med nami podoben sprejem, kot jim ga je pripravljal Jezus?
  • Od koga lahko ti ljudje slišijo besedo, ki jim bo govorila o Bogu, kot je govoril Jezus?
  • S kom bodo lahko v miru in človeškem dostojanstvu podelili svojo vero v Jezusa?
  • Kdo je sposoben slutiti nedoumljivo Božjo ljubezen do pozabljenih v vseh religijah in skupnostih?

Še beseda o Božjem odpuščanju grehov: grešnica je prišla Jezusu izraziti svojo ljubezen in hvaležnost, saj ji je bilo odpuščeno. Kaj v novi zavezi pomeni, da so ti grehi odpuščeni? Kdor ne posluša Božje besede za pravilno življenje, ne škodi Bogu, marveč samemu sebi, svojemu življenju, se uničuje. Bog grešnika ne kaznuje zaradi greha, saj se je že grešnika sam kaznoval s svojim grehom. Božje odpuščanje pomeni: Bog naredi vse, kar more, da se človek-grešnik vrne nazaj na pravo pot, da lahko zopet prav, svobodno, resnično živi. Bog hoče človeka za vsako ceno pripeljati nazaj na pravo pot in to dela, še preden se grešnik začne vračati. Potem pride zavest o Božji pomoči, da se je nekdo vrnil na pravo pot. Potem pride kesanje nad zgrešeno življenjsko potjo in veselja in sreča, da zopet v polnosti in pravilno živi. Vsak kristjan, ki je prejel Svetega Duha, ima nalogo, da brate in sebe vodi na pravo pot, se tega veseli, praznuje. Žena je sedaj vesela, ker je odkrila, da je stara pot v življenje bila zgrešena, sedaj pa končno živi pravilno, veselo in srečno.

 

Zadnja sprememba ( sobota, 11. junij 2016 )
 
10. navadna nedelja – C (Lk 10,11-17)

(Na Sveti Gori: »kronanca«, obletnica kronanja milostne podobe Matere Božje na Sveti Gori leta 1717)

kronanca.jpg 

Kronanje milostne podobe Matere Božje na Sveti Gori

(1717 – 2016)

V evangelijih imamo tri poročila o Jezusovem vstajenju neke osebe. Danes je tu poročilo o vstajenju v Naimu. Pomembno se je vprašati: »Ali je mogoče nekoga iz smrti pripeljati nazaj v ta svet? Ali bi to sploh imelo smisel?«

Vstajenje, živeto v Jezusu Kristusu, pomeni zaključek tega življenja in vstop v dokončno življenje. Ko se nekdo vrne v življenje tega sveta, tedaj govorimo o REANIMACIJI, osebo prinesemo nazaj v naš svet. V primeru Naim gre za ozdravitev od zelo težke bolezni, ki je ni mogoče ozdraviti, in ker se je ozdravljenje zgodilo, ga razlagajo, kot zmago nad biološko smrtjo. Luka jo je kot katehezo uporabil v priliki, ki v tem dogodku v Naimu govori o zmagi nad smrtjo. To je osrednja resnica naše vere v Kristusa.

Poglejmo si to poročilo, kjer Luka pripoveduje o tem, kaj Bog naredi za človeško življenje.

Mesto Naim (ime pomeni: užitek, sladkost življenja, odličen okus) ima pokopališče zunaj mesta – kot imajo to vsa mesta. Ko Jezus pride v Naim, je položaj slab, ne gre le za bolezen (ki onemogoča živeti v polnosti), gre že za smrt edinorojenca. Pokopališče je na zahodu mesta, kjer sonce zahaja: iz luči gremo v temo smrti. Naše življenje na tem svetu je prijetno, čudovito, a nekega dne se bo končalo. Ne moremo živeti brez konca. To je naša pot, življenjska usoda. Vse bogastvo v vseh izrazih ne bo ostalo z nami, drugim ga bomo zapustili. 

Z Jezusom so učenci in velika množica ljudi. Z druge strani se približa druga množica, ki nosi truplo pokojnega. Gre za srečanje dveh procesij (množic ljudi): procesija življenja z Jezusom in druga z mrtvim. Za obema je velika množica. Gre za prehod iz luči v temo smrti. V smrt gredo vsi, ki niso srečali in sprejeli Gospoda luči. Tukaj se spomnimo na judovski običaj polaganja kamnov na grob. Kaj to pomeni? Kamni na grobu pomenijo: to je moj prispevek h gradnji spomenika življenja nekomu, ki je bil dober, ki si tak spomenik zasluži

Ob smrti se spomnimo, da samo ljudje vemo za smrt in imamo zavest o smrti. Zato se tudi sprašujemo, kaj bo po smrti? Ljudje moramo misliti na to (na konec) in si vprašanje o smrti v življenju resno postaviti. Od tega je odvisno, kakšno življenje hočemo graditi. Vsi ljudje hodimo po poti brez povratka, vse se konča. Če ne srečamo Gospoda življenja, luči, ki premaga smrt, potem človek ne vidi druge usode kot grob. Vse, kar je bilo zgrajeno – vse se izniči? 

V procesiji je edini sin vdove. Kdo je ta mati? Ona je podarila biološko življenje, ki se bo zagotovo končalo. Vdova, je brez moža, brez upanja, da bi lahko še dala življenje. To je naše človeško stanje, naše človeštvo: ne more dati drugega življenja, razen umrljivega. Ta množica je nema pred skrivnostjo smrti. Radi bi vedno bolj podaljšali biološko življenje, a večna starost nima nobenega pomena.

Življenje je sovražnik smrti… Gospodar življenja, Jezus, vidi vdovo. Ta pogled je pomemben, to prodre do našega srca. Težko vidimo v življenju, gremo mimo! Skozi oči vstopa v nas druga oseba, njena smrt, bolečina. Postanemo občutljivi. Jezus vidi to vdovo, vidi v njej položaj človeštva, ki je zapisano umrljivosti in ujeto v njej. V Jezusovemu pogledu vstopi vanj problem človeštva. Vprašanje, ki si ga na dnu postavlja vsak človek, navkljub zdravja, slave, prestiža, moči, oblasti tega sveta, je človek nepotešen. Vse je ničnost. Če človek nima odgovora na vprašanje po življenju, je vse skupaj ničnost. Gospod gleda, Gospod vidi – tukaj se Luka nanaša na Vstalega, ki je smrt premagal. Bog sam je prišel med nas, da nam na to vprašanje odgovori, ker je brez tega odgovora vse (življenje) nič(nost). Jezusa prešine veliko in globoko sočutje, ko vidi težko trpljenje vdove (človeštva). Vprašajmo se, zakaj nas Bog ni naredil nesmrtne, brez biološke smrti? Tega Bog ni mogel narediti, ker se naše biološko življenje mora končati. Tudi Jezus, Božji Sin, ki je postal človek, je izkusil to, kar mi čutimo ob smrti drage osebe (on je to čutil ob smrti prijatelja Lazarja). Pred smrtjo nekateri kričijo: življenje je krivično, za smrt obtožujejo Boga… 

 Sedaj je trenutek, ko Jezus poseže  v situacijo – in to z ZASTONJSKO dejanjem, saj ga za to niso zaprosili. Gre za dar (človeštvu), ki pride naravnost od Boga: vstajenje. To je prehod iz zaključka biološkega življenja v življenje večnosti. Jezus se približa mrtvemu in se dotakne njegove roke. Z dotikom roke trupla, naredi sebe nečistega. Z Jezusom smrt ni več nečistost, saj jo je spremenil v zrno življenja, ki se več ne bo končalo. Smrt je sedaj rojstvo, je velik praznik življenja. Draga pokojna oseba ni več biološko z nami, a tam, kamor je prišla, je življenje, tam ni več nečistosti, ni več umiranja. Procesija, ki gre na pokopališče, je zaustavljena. Vstopi v polno občestvo brez meja, vstopi v polnost življenja, je v občestvu z vsemi brati in z Bogom

Jezus dečku reče: Vstani! Pokojni se je dvignil. To ozdravljenje evangelist bere kot podobo zmage nad našo smrtjo v Jezusu. Mrtvi vstane in si sede. Sedeti – pomeni, da je premagal smrt. Strgani so smrtni povoji. To je gesta zmagovalca. 

Začne govoriti – komunicira, v polnosti komunicira ljubezen – to je življenje. Vstajenje, vstop v Božji svet, je vstop v polno življenje, polnost občestva.

Jezus novega dečka vrne svoji materi. Jezus da človeštvu  s svojim vstajenjem novo življenje. Jezus rojeva žive po svojem podarjenem življenju, ki je življenje v večnosti. Za večno življenje in v življenju kot takem je odločilno srečati Gospoda(rja) življenja… Srečamo ga v pogledu vere

Vse so napolnjeni s strahom: zmagal je Gospod(ar) življenja. Ta zmaga je neverjetna, je izredno delo Boga: človeštvu je podaril življenje v večnosti. 

V tem evangeljskem odlomku smo povabljeni mi vsi, ki beremo in poslušamo: odprite se pogledu vere, v katerem že takoj in vnaprej vidimo, kaj nas čaka. Ta pogled vere je vir življenja. In poslani smo, da to povemo vsem bratom. Gre za veselo novico o veselju, da nas čaka večna gostija v Očetovi hiši.

Kronana Mati Božja, Svetogorska Kraljica, je že uresničena polnost večnega življenja pri Očetu, v Njegovi hiši, in nas vabi v njeno hišo na Sveti Gori, da od Očeta po njej dobimo potrebnih milosti (zastonjski dar Božje pomoči) za življenje v občestvu svetih v nebesih.

Zadnja sprememba ( sobota, 04. junij 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 710