OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
3. Velikonočna nedelja – B (Lk 24, 35-48)
3_velikonocna3.jpg 
Ves velikonočni čas slavimo in častimo Vstalega Kristusa, zmagovalca smrti, greha, hudobije. Človekovo sovraštvo in nasilje nimata moči nad njim. Zmaguje ljubezen. Z Jezusovim vstajenjem se rojeva upanje, drugačno, novo, resnično in za Jezusove učence se začenja velika avantura. Jezus hoče, da veselo novico o zmagi življenja in ljubezni prinesemo vsem ljudem.
 
Če hočemo biti resnični Kristusovi glasniki, moramo biti prepojeni in napolnjeni z njegovo navzočnostjo. Svetu more(a)mo izžarevati njegovo luč in njegovo ljubezen. Če si ne vzamemo časa, da Vstalega sprejmemo v svoje življenje, se nič ne bo zgodilo. Bomo kot pokvarjena sol, ki ni več za nobeno rabo.
 
Gospod, prosimo te, odpri nas evangeljskemu veselju. Naj bo tvoja Beseda naša vsakdanja hrana in zaklad. H komu naj gremo, Gospod, ti imaš beseli večnega življenja?
 
Ne pozabimo:
 
  • Včasih smo med tistimi, ki so izgubili čut za greh
  • Vedno znova moramo biti opomnjeni, da greh obstaja in je v tem, da ne spolnjujemo Božjih zapovedi; da ne živimo v Božji ljubezni. Greh je samodejno življenje v oddaljenosti od Boga, ko živimo po lastno postavljenih pravilih in ne po Božjih.
  • Ko je nekdo v grehu, v resnici ne pozna Boga in živi zunaj Božje ljubezni. Izloči se iz nje.
  • Ko vedno znova ponavljamo stare zgodbe, stare ran(jenosti)e in pregreške in zmote našega življenja, še vedno nismo vstali od mrtvih.
  • Vstajenje nas vodi k spoznavanju dogodkov v novi luči.
  • Vprašajmo se: »Vedno, ko se pogovarjamo z drugimi ljudmi, ali je v našem govoru kaj novega, sijočega in osvobajajočega? Ali pa ponavljamo vedno isto tarnanje?« »Smo s Kristusom že vstali v nov pogled, v novo upanje, vero in ljubezen?«…

Luč vstajenja v našem življenju se torej kaže:
 
  • V močnem čutu za to, kaj je prav in kaj narobe. Prav je, kar utemeljujemo na  učenju Svetega pisma in Cerkve.
  • V povezanosti vere v vstajenje z življenjem v pravičnosti, poštenosti, krepostnosti.
  • V pravilnem presojanju in razločevanju.
  • V spokornosti nad svojo grešnostjo; z opravičilom, ko koga prizadenemo.
  • V trudu, da se borimo proti svojim pregreškom in jih nočemo več ponavljati.
  • V tem, da smo zanesljivi in vredni zaupanja, da lahko druge vodimo na pot svetosti.

In tema smrti, ležanja v grobu našega življenja - se kaže:
 
  • V ne-hotenju, da bi se spokoril in spreobrnil iz svojega greha, ali zločina.
  • V nesposobnosti, da bi medsebojno povezal duhovno (notranje) življenje z življenjem, delom in odgovornostmi v tem svetu
  • V odsotnosti čuta za greh
  • V otopeli vesti, ki je nočem oblikovati po resnici in v ljubezni
  • V ne-tankovestnosti, brezvestnosti
  • V odsotnosti želje in hrepenenja, da bi rasel v duhu in da bi bil bogat v očeh Boga in ne v očeh ljudi.

Zadnja sprememba ( nedelja, 19. april 2015 )
 
KIP SV. FRANČIŠKA na SVETI GORI
Ob 500-letnici (1514 – 2014) slovenske frančiškanske province Svetega križa nam je  v juliju 2014 frančiškanski samostan Strunjan podaril kip svetega Frančiška Asiškega, 
francisek.jpg
izdelanega iz inox žice. Kip je nastal po »gori« prebranih knjig in pod marljivim delom s krvjo obarvanih komolcev in spretnih prstov umetnice-kiparke Katje SMERDU.  Kip stoji na podstavku v obliki križa, kar govori, da je sv. Frančišek hotel vedno in vse življenje duhovno, notranje zreti skrivnost Božje ljubezni in odrešenja, ki se je v ubogem in ponižnem Kristusu razodela prav v križu in se je ta pot izničenja in razlaščanja samega sebe, da bi izpolnil Očetovo voljo (kar je bila njegova vsakodnevna hrana (prim. Jn 4,34)) za Kristusa začela z učlovečenjem, za sv. Frančiška pa z odpovedjo vsemu zemeljskemu bogastvu njegovega očeta Petra Bernardoneja, ko se je simbolično slekel na asiškem trgu pred navzočimi, svojim očetom in škofom. Slednji ga je s škofovskim plaščem pokril in tako simbolično pokazal, da ga Cerkev sprejema pod svoj plašč, okrilje, zaščito in da bo lahko v njej nadaljeval z ubogim, razlaščenim življenjem ljubezni in odrešenja. Na razlastitev svetu in obogatitev s Kristusom spominja sv. Frančišku bistveno drag izrek: DEUS MEUS ET OMNIA – MOJ BOG IN MOJE VSE. Razlaščen, slečen od zemeljskega bogastva, je postal prosojen za lepoto Božjega bogastva, Njegovega stvarstva (ki ga lahko skozi kip tudi mi zremo, občudujemo, se naredimo prosojne za Božjo navzočnost in modrost). Oče je odslej viden v Frančiškovem življenju, on sam pa je postal most med nebom in zemljo, zato v postavitvi simbolično povezuje s pogledom na Julijce nebo in zemljo. S svojo držo telesa in rok je sv. Frančišek usmerjen proti baziliki, kjer kraljuje evharistično navzoči Gospod in Njegova Mati Marija, ki že od l. 1539 tukaj deli svoje milosti. Osvobojen, slečen minljivega bogastva, je torej sv. Frančišek vedno v duhu in resnici obrnjen proti neminljivi ljubezni in življenju, ki sta največje bogastvo, najvišje dobro in ki ju nikoli več noče izgubiti izpred svojih oči. Tako je tudi za nas: važno je, da so oči pri Gospodu in Mariji, da se ne bi izgubili v minljivih stvareh in da bi imeli jasno spoznanje, čisto misel, prava čustva in trdno voljo v odločitvi za Očetovo voljo. Vse mine, le Oče, Njegova volja ljubezni in odrešenja ostane. V edinosti z Očetovo voljo vsak človek postaja jasen, poenoten, prosojen in najbolj bogat v bogastvu, ki ne mine in ga »molj in rja ne razjesta« (prim. Mt 6,20; Jak 5,3)
 
francisek_blagoslov.jpg
Frančiškovi sinovi, bratje frančiškani, pa na Sveti Gori služimo Gospodu in Svetogorski Kraljici že 450 let (1565-2015) z vmesnimi prekinitvami, tako kot je tudi sama milostna podoba Svetogorske Kraljice morala kot romarica večkrat zapustiti Skalnico. S presveto Devico Marijo in vami, dragi verniki, Frančiškovi bratje v ljubezni in solidarnosti torej delimo življenjsko pot »tujcev in popotnikov« in se vam zahvaljujemo, da nas na tej poti z ljubeznijo in drugimi darovi podpirate. 
 
Kamnoseku g. Vojku Mužini se zahvaljujemo za dar odličnega dela: granitnega križnega podstavka z vsemi zgoraj omenjenimi napisi.
 
Kip je 15. 4. 2015 blagoslovil ljubljanski nadškof in metropolit Mgr. P. Stane Zore OFM.
 
p. Pepi

Zadnja sprememba ( nedelja, 19. april 2015 )
 
2. velikonočna nedelja: nedelja Božjega usmiljenja, 12. april 2015 (Jean 20, 19-31 )

ŽIVIMO IZ NJEGOVE NAVZOČNOSTI

velikonocna1.jpg  velikonocna2.jpg  velikonocna3.jpg 
 
Ko je skupnost učencev zbrana in vidijo v svoji sredi navzočnost Vstalega, so spremenjeni. Naponi jih mir, njihovi strahovi izginejo, nepoznano veselje se naseli v njihova srca in čutijo Jezusov Dih, ki je ustvarjalec življenja. Takrat odpro vrata, saj se čutijo poslane, da bi živeli isto poslanstvo, kot ga je Vstali prejel od Očeta.
 
Če je kdaj Cerkev strah, če nima duhovne moči, potem zanjo resničnost Jezusove navzočnosti ni osebno izkustvena. Vstali Gospod je vedno v srcu Cerkve, a ni nujno, da dopustimo, da se njegova živa navzočnost ukorenini v našem srcu, v našem občestvu vernih… Ali Vstalega v resnici poznam(o)? Ali v Vstalega v resnici verujem(o)? Ali Vstalemu v resnici zaupam(o)? Ali od Vstalega pričakujem usmiljenje? Samo iz vere v navzočnost Vstalega nam danes prihaja moč, veselje in ustvarjalni duh, s katerim se postavimo in borimo proti krizi. 
 
Krščansko življenje lahko živimo torej le iz Njegove žive navzočnosti; se neprestano spominjamo njegovega nauka, načel, vrednot; neprestano kličemo njegovega Duha; stalno na novo premislimo Jezusovo življenje in mu dovolimo, da je navdih za naše delovanje. Dà nam lahko več moči in luči kot kdorkoli. Je med nami, nam vliva svoj mir, veselje in Svetega Duha.
 
Prav mene, ubogega človeka, z vsemi svojimi strahovi – mene Vstali pošilja, kot je pred mano njega poslal Oče, in sicer v človeški krhkosti. Pošilja me, da živim veselo novico odrešenja in jo prinašam naprej. Kako naj jo živim? Kako naj presežem strah, da bom živel in pričeval v veselju? “Prejmite Svetega Duha”, nam pravi Vstali. V njegovem Duhu torej je mogoče postati – kot Jezus – prinašalec vesoljnega bratstva, ljubezni, enakosti, življenja, odpuščanja…
 
Slavni Tomaž, zamudnik; človek s čutom za realnost stvari; človek, ki prisluhne razumu in želi vse preveriti; človek, ki ne veruje zlahka; človek, ki ima dvom in se z njim ukvarja (cel teden) v bolečini srca s tisočimi vprašanji – prav njemu, čeprav neviden, Vstali spregovori, saj ostaja navzoč v svoji Cerkvi. Prav Tomažev dvom postane Vstalemu priložnost za nov in zadnji blagor (v evangelijih in tudi v SZ jih je obilo): “Blagor tistim, ki verujejo, ne da bi videli.” Med njim smo vsi mi. Blagor nam, ko verujemo; blagor nam, ko duhovno vidimo veličino in slavo Vstalega!
 
Ko verujemo, ko vidimo (spoznavamo) Božja navzočnost, Božje usmiljenje vedno znova zmagujeta. Kolikokrat sta že zmagali v (mojem) našem življenju, v (mojem) našem občestvu Cerkve? Sem (smo) prepoznal(i) Njegovo zmago?

Zadnja sprememba ( sobota, 11. april 2015 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 633