OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
15. NEDELJA med letom, 16.7.2017
sejalec.jpeg

Jezus je delo oznanjevalca opisal s čudovito prispodobo sejalca, ki trosi med ljudi zrnje božje besede. Napovedal je, da bo to zrnje padalo na trdo pot in med trnje, le malo ga bo padlo na dobro zemljo.

Danes bi Jezus morda rekel: Sejali boste na beton ali na asfalt, po katerem drvijo avtomobili. Cesta, še posebej avtocesta, postaja nekakšen simbol današnje naglice in nemira.

Ljudem se vedno mudi in tako hitijo tudi mimo sejalca — duhovnika, za kruhom, za srečo. Mnogi ga sploh ne opazijo. Nimajo časa zanj in za njegovo oznanilo. 

Morda se obrnejo nanj šele, ko so v slepi ulici, ko kaj hudo zaškriplje, ko je tu nesreča. Takrat pride duhovnik prav kot nekakšna prva pomoč na cesti ali kot gorski reševalec tistih, ki se kam zaplezajo. Dokler pa je človek zdrav in gre vse po sreči, sta Bog in s tem tudi duhovnik bolj ali manj odveč.

To je setev na asfalt, bi danes rekel Jezus. Toda, kjer je sama naglica in kjer se najde čas za vse drugo razen za Boga, tam ljudje ne zgrešijo samo Boga, ampak tudi drug drugega in sami sebe ter smisel življenja. Sejalec pa mora sejati tudi na beton, v naglico in nemir tega časa.

Dandanes ni lahko oznanjati božjo besedo v svetu, ki hlepi po senzacijah. Težko jo oznanjamo že otrokom, mladini in odraslim, saj jih vsak dan zasipa internet, pametni telefoni ali pa na desetine vabljivih televizijskih programov. 

Služba besede je postala zares težka ob tekmi s sliko in ob dejstvu, da danes ljudje komaj še kaj lepšega ali zahtevnejšega preberejo.

Mnogi životarijo samo še ob migetajočih in bliskajočih slikah na zaslonu: ob videospotih, videoklipih, računalniških igricah, internetu, telefonu in neskončnih nadaljevankah. 

Neki odjemalec takšne ponudbe je pomenljivo vzkliknil: »Toliko limonade na televiziji, jaz pa tako žejen!« S tem je hotel povedati, kako »izdatna«je tovrstna duhovna hrana in kakšna praznina ostaja v ljudeh po njej.

Duhovnik mora podajati božjo besedo pa naj bo dober ali slab govornik. Kajti človek jo potrebuje kakor vsakdanji kruh. 

Končno pa, treba je tudi Bogu prepustiti, da deluje na posameznika – mi naredimo, kar je v naši moči.

Zadnja sprememba ( nedelja, 16. julij 2017 )
 
14. nedelja med letom (Mt 11, 25-30), 9.7.2017

Po vsej verjetnosti se je Jezus s svojimi, morda prestrašenimi, apostoli umaknil v tišino in molitev, da bi premislil o svojem poslanstvu in naslednje korake.

Rezultat njegovega spoznanja je povzet v besedah današnjega evangelija – Bog se ne razodene učenim in pametnim – t.j. izobraženim in šolanim učenjakom, ker so njihova srca že tako polna vseh mogočih znanj, da v njem ni več prostora za Božje razodetje. Sami sebi stojijo na poti s svojo izobrazbo, ker jim daje navidezno varnost. Ne, spoznanje je dano malim in ponižanim.

14_med_letom.jpeg

"Mali" in ponižani so tisti, ki so se prisiljeni mučiti pod težo zakona in se stalno boriti z občutkom preobremenjenosti in odpovedovanja. Njim pravi Jezus – pri meni boste našli mir, če vzamete nase moj jarem (= moje razumevanje zakona)! Ker vaše srce ni obremenjeno s samovšečno izobrazbo, je odprto in pripravljeno sprejeti Božje napotke.

Kako pa razume Jezus "zakon", postavo? Gotovo je, da Jezus vsekakor ni bil nekdo, ki je prišel, da bi zavračal ali odpravil zakon, "toro" – bistvo judovske vere. Kljub temu je vedel, da zakoni niso zaradi tega, ker bi jih Bog potreboval za svojo čast ali pa ker bi Bog hotel ljudi mučiti z občutki krivde, psihičnimi pritiski ali samovšečnimi potrditvami. Zakoni imajo smisel le takrat, ko spodbujajo življenje in ne ko ga omejujejo. Življenje pa lahko najbolje spodbujamo s pravičnostjo in usmiljenjem do nas samih in do drugih ljudi.

Jezusu se gre vedno za predanost konkretnemu človeku, ne pa za teološko, filozofsko in moralno dlakocepstvo. Jezusu se gre za izkušnje, radosti in trpljenje, bremena in stiske človeka in za človekovo iskanje odrešenja in smisla življenja. Ker se ne distancira od osnovnih vprašanj človeške eksistence in nanje ne odgovori s poučevanjem in pametovanjem s pravili in zapovedmi, temveč jih vzame resno in jih resnično sprejme, se zgodi ozdravljenje in odrešenje in jarem postane lahek.

V času, ko je pri nas poletje in mnogi izmed nas načrtujejo dopust ali pa ga že uživajo, nam bo morda lažje, da podoživimo to hrepenenje po lahkotnosti, brezskrbnosti, sprostitvi od problemov in pritiskov naše duše, po odrešitvi od težkih in kompleksnih vsakodnevnih pritiskov.

Ko nam Jezus danes v evangeliju obljubi: "Našli boste počitek svojim dušam", govori več kot o sami idili poletno lahkotnega in brezskrbnega življenja. Govori o globokem, ljubečem miru, o sozvočju s samim seboj, o sreči in pomirjenosti z našim lastnim življenjem, kakršnokoli že je.

Naj nas prihodnji teden spremlja Jezusova obljuba v močnem prevodu, ki ostaja zvest svojemu grškemu izvirniku: "Pridite k meni vsi utrujeni in preobremenjeni – pustil vam bom zadihati... in vi boste našli dih za vaše življenje... Moj jarem je dober in moje breme je lahko."!

Zadnja sprememba ( nedelja, 09. julij 2017 )
 
13. nedelja med letom (Mt 10, 37-42), 2.7.2017

Današnji evangelij predstavi brezkompromisno Jezusovo zahtevo – kdor ne zapusti in ne opusti vsega in vseh zaradi Njega, ni Njega vreden.

Z mešanimi občutki se soočamo s to zahtevo. Ali ni to popolnoma trdosrčno in hladno, da prekinemo odnose z vsemi, ki so nam dragi in pomembni – starši, otroci, brati in sestrami, prijatelji? Tega ne more zahtevati Bog, ki je vendarle Bog ljubezni!

13_med_letom.jpeg

Nekaj je gotovo – Bog ne zahteva od nas ničesar, kar je v nasprotju z ljubeznijo. Ampak – pri hoji za Jezusom nikoli ne govorimo o posamičnih sposobnostih, posamičnih delih osebe, ki jih lahko vključimo ali izključimo, temveč vedno o celoti osebe, o celoti življenja. 

Vse zemeljske dobrine in odnosi so podrejeni najvišjemu dobremu – če nas družinske vezi in življenjske navade omejujejo ali nam celo želijo preprečiti, da bi vztrajali na naši življenjski poti, ki je Bog/Kristus, ne moremo storiti ničesar drugega, kot da se od njih ločimo, pa naj bo to še tako boleče...

Kljub temu pa se splača, da premislimo o tem, za nas morda grozljivem izzivu in ga ne pometemo na hitro pod preprogo, češ, da je to izvedljivo le za redovnike.

Krščanstvo želi biti videno in živeto v našem čisto konkretnem svetu. Z njim lahko pričakujemo težave, hkrati pa neverjetno priložnost, da iz te povezave z Jezusom oblikujemo naše življenje v vsej polnosti človečnosti.

Šele iz te povezave postanemo svobodni, izkusimo novo kvaliteto vseh naših človeških odnosov in jim damo nov pomen.

Šele takrat lahko srečamo v svobodi starše, zakonce, otroke, brate, sestre in prijatelje... in jim tudi dovolimo, da v tej svobodi, ki vsebuje medsebojno ljubezen in spoštovanje, gredo in najdejo svojo lastno pot.

Da povezanost daje svobodo, je paradoks Jezusovega sporočila. Danes se v evangeliju odraža takole: dobiti življenje pomeni izgubiti, in izguba pomeni zmago.

 

Če sledimo rdeči niti v našem življenju, bomo ugotovili, koliko križišč je v njem, v katerih se je uresničila ta izkušnja. Pomislimo samo na mnogo slovesov, ki smo jih že doživeli tekom našega življenja – slovesa od ljudi, sanj, načrtov... 

Če se jim nismo izogibali, temveč smo jih prestali in se soočili z njimi z dostojanstvom, potem smo tudi izkusili, kako so iz tega nastale nove perspektive, nova modrost, nova globina, preprosto prostor za nepričakovano novo življenje in kako smo iz tega izšli spremenjeni ljudje.

Zadnje slovo ne bo pomenilo nič drugega kot prehod k dokončni in največji svobodi in večnemu življenju v Božji ljubezni.

Zadnja sprememba ( nedelja, 02. julij 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 772