OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
23.11.2014. KRISTUS KRALJ: SODNIK BO SODIL PO DELIH USMILJENJA

23.11.2014. KRISTUS KRALJ: SODNIK BO SODIL PO DELIH USMILJENJA
Ezk 34,11-12.15-17; 1 Kor 15,20-26.28; Mt 25,31-46


 
V Očenašu molimo: Pridi k nam tvoje kraljestvo. V hvalospevu je to kraljestvo še obširneje razloženo: večno in vesoljno kraljestvo: kraljestvo resnice in življenja, kraljestvo svetosti in milosti, kraljestvo pravičnosti, miru in ljubezni. 
kristus_kralj.jpg
V raznih soočanjih smo že poslušali obljube tistih, ki se potegujejo za sedež parlamentu in bomo še poslušali, kakšno kraljestvo-blaginjo bodo omogočili državljanom Slovenije. Skoraj nikoli pa ne slišimo o drugi dimenziji današnjega evangelija, da bo treba dati tudi odgovor o svojem kraljevanju, ker je Jezus je kralj in hkrati sodnik. Tolažilna je misel: Brezpravnim bo pomagano do pravice, krivično obsojeni in obrekovani bodo rehabilitirani. Kdor ima prav, bo tudi deležen pravice. Pravičnost bo ponovno vzpostavljena.
 
Bog ravna z nami tako, kakor smo mi ravnali z ljudmi. To velja za izkoriščevalca, trgovca s sužnji in vojskovodja prav tako, kakor za ledenega šefa podjetja in neprijaznega roditelja.
 
Boga, Jezusa se nam ni treba bati: strogega sodnika se boji samo tisti, ki ima maslo na glavi. In celo ta še lahko upa, kajti merilo, s katerim bo merjen, je čisto preprosto: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«
 
Po prvi svetovni vojni je bil svet razrvan, materialno ohromljen, moralno pohabljen, na pohodu so bili trije novi totalitarizmi, z zahoda fašizem, s severa nacizem, z vzhoda komunizem. Posledice so nam dobro znane, posebej slednjega, ki nas je s svojimi lažmi in nasiljem tepel pol stoletja in se še danes ne more znebiti teh navad.
 
V tako okolje je papež Pij XI. postavil praznik Kristusa Kralja, v svet, ki je sit nasilja in ubijanja in laži in izkoriščanja – v svet, ki bi rad živel znosno, prijazno, človeško. V tako okolje je postavil praznik Kristusa Kralja, ki je že v preroških napovedih označen kot knez miru, ki je na križu premagal najhujše zlo, greh in smrt, ki človeku zagotavlja največjo možno dobrino - življenje v izobilju, življenje, ki ne pozna bolečine, ne smrti, ne konca.
 
S priljubljeno prispodobo o pastirju in čredi po preroku Bog dopoveduje, da njegovo kraljestvo ni tiranija, ampak pozorna skrb za vse ljudi: skrbel bom za svoje ovce, rešil jih iz krajev, kamor so se razkropile temnega dne.
 
Leta 1989 je močan potres porušil številne stavbe v Armeniji, umrlo je trideset tisoč ljudi. Sredi tega opustošenja in zmede je neki oče pustil ženo v zavetju varnega doma in odhitel v šolo, kjer naj bi bil njegov sin. Toda poslopje šole je bilo sploščeno kot palačinka. Po začetnem šoku se je spomnil obljube, ki jo je dal sinu: Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat.
 
Ko je pogledal na kup ruševin, ki so bile nekoč šola, se je zdel vsak trud brezupen, a obljuba, ki jo je dal sinu, mu ni dala miru. Spomnil se je, da naj bi bila sinova učilnica v desnem kotu stavbe. Stekel je tja in začel kopati po ruševinah. Vsi so mu govorili, da je njegov trud brez pomena in da se izpostavlja nevarnosti, a on je kopal in kopal in v osemintrideseti uri kopanja je odstranil kamnit blok ter zaslišal sinov glas. Tudi on je zaklical njegovo ime in nazaj zaslišal glas: Oče! Tu sem! Sošolcem sem rekel, naj ne skrbijo. Dejal sem jim: če si živ, me boš prišel rešit. In ko boš rešil mene, bodo rešeni tudi oni. Saj si mi obljubil: Ni važno, kaj se zgodi, vedno te bom prišel iskat! In res si prišel, oči!« (Zgodbe za srečo v družini, 40)
 
Po apostolovih besedah Kristus mora kraljevati, dokler iz stvarstva ne odstrani slehernega zla – zadnje zlo je smrt – to je njegovo poslanstvo. Potem vabilo poslednjega dne tistim, ki v življenju niso bili gluhi za njegove besede: pridite, blagoslovljeni mojega Očeta, prejmite kraljestvo.
 
Prav to, resnica, pravičnost in pravica, dobrota in zvestoba, ljubezen in mir so tiste razsežnosti Gospodovega kraljestva, zaradi katerega nam je privlačno in si ga želimo izprositi. Kako čudovito so to naredili naši daljni predniki. Ko niti še niso poznali izraza kraljestvo, so namesto tega pojma v svojem prevodu Gospodove molitve  prosili: pridi bogastvu tvoje. Mar ni to prav neponovljivo lepo povzeta prošnja: pridi k nam bogastvo božje pravičnosti, bogastvo božje dobrote, bogastvo božjega usmiljenja.
 
Prosimo pri tej daritvi, da bi tudi mi sami postali bogati v vsem tem!

Zadnja sprememba ( sobota, 22. november 2014 )
 
Sv. Frančišek, res je prijetno!
N. G.-Kapela, 21.11. 2014, ob 19h30

Sv. Frančišek, res je prijetno!

Sv. Frančišek je eden tistih svetnikov, ki vedno navdušuje, privlači in poživlja v življenju. Ob 500-letnici nastanka slov. frančiškanske province to ponovno čutimo.
francisek.jpg
Sv. Frančiške, res je prijetno – zato govorimo, ko gledamo na zgodovino province, ko se zazremo v naše življenje in lepoto vsega obdarovanega v stvarstvu in v naši duši.
S sv. Frančiškom bomo danes obudili nekatere prijetnosti.
 
2) Prva prijetnost bo odprtje s sv. Frančiškom v UNIVERZALNI POGLED na življenje vsega sveta. Sv. Frančišek pošilja svoje brate v ves svet, na štiri konce sveta, vsem ljudem, od bogatih do revnih, oblastnikov in preprostih ljudi. Poslani so vsem ljudem, mestom, vasem, vsem stvarem, naravi, stvarstvu; vsem življenjskim situacijam in stanjem. Temu univerzalnemu poslanstvu ustreza stilu življenja, ki govori o tem, da smo na tem svetu tujci in popotniki. Bratje ohranjajo do sveta držo odprtosti in v srečanje (stik) z različnimi kulturami.
Univerzalnost pri sv. Frančišku pomeni tudi univerzalni, celovit, vseobsežni pogled na Kristusa, pravega Boga in pravega človeka. Sv. Frančišek gleda na Kristusa v Očetovi slavi in obenem v resničnosti njegovega zemeljskega življenja, v ponižanju jaslic in križa in v zmagoslavnem vstajenju, v evharistiji in v Cerkvi, v vsakem človeku in v vsaki ustvarjeni stvari. Čeprav se je Kristus izničil, ponižal v jaslicah in isto izničenje in ponižanje nadaljuje v Cerkvi, zlasti v evharistični skrivnosti, sv. Frančišek ne spregleda Božjo slavo in moč ljubezni, resnice, ki se v tem uboštvu razodeva. To je skrivnost Kristusa, ki postaja tudi njegova skrivnost, tako da jo živi kot trajno povabilo k odpovedi samemu sebi in k poistovetenju z vsakim človeškim položajem.
 
2 a) Univerzalnost kot pogled na Kristusovo izničenje in ponižanje (božič, evharistija) Sv. Frančišek skrivnost Kristusovega izničenja v ljubezni na poseben način živi v božični skrivnosti (nekaj besed o njegovem praznovanju božiča, »praznika vseh praznikov« v Grecciu l. 1223) in v skrivnosti evharistije (glej list).
 
3) Ljubezen, zaljubljenost sv. Frančiška
 
Sv. Frančišek čuti, da ga Odrešenik Kristus ljubi popolno, celovito, brezpogojno, zastonjsko, kot brata in prijatelja, zato mu na to ljubezen odgovarja s polno ljubeznijo, s podaritvijo in s popolno zavzetostjo. Pri sv. Frančišku Ljubezen je ljubljena. Je »zaljubljenec«, ki se steguje po Kristusu z vsem svojim bitjem, s telesom, dušo in duhom (srcem), in ga žene ljubezen, ki tvega njegovo celotno osebnost, da bi ljubil in dal ljubiti Ljubljenega Kristusa. Hoče se priličiti Kristusu, ki je cilj vsake oblike svetosti, in to na dva načina: po eni strani popolna odpoved minljivemu in umik v samoto (kjer duša okuša Kristusovo ljubezen in iz nje živi v miru, blagosti in polnosti), po drugi strani pa v nagibu, ki ga žene k zunanjemu delovanju, da bi svetu razglasil bogastvo in moč iste ljubezni.
Kristusova ljubezen živi iz logike:
da je lepo, če se ustaviš ob človeku in opaziš njegovo lakoto po pozornosti;
je lepo, če ljubeznivo pristopiš človeku in ga vprašaš, kako mu je, ali ga kaj teži;
je lepo, če se kdo nad nami ne zgraža in nas v ljubezni sprejema z vsemi napakami;
je lepo, če nas kdo zavaruje pred posmehom in žalitvami;
je lepo, če smo lahko z drugimi in nismo tako sami…
Sv. Frančišek se v Jezusu odloča za ljubezen in končna sodba (pred nedeljo Kristusa kralja na suči) bo sodba naših odločitev. Če si danes prizadevamo za ljubezen, je bomo deležni tudi v večnosti. Če bi danes iskali le sebe in ne drugih, tudi jutri ne bomo vedeli, kaj početi z drugimi. Zato sv. Frančišek ob Jezusu in njegovem povabilu: »Kar ste storili kateremu izmed teh malih, ste meni storili« jasno in preprosto razume: Ljubi, pa boš nagrajen z ljubeznijo!
Pred odločitvami, dejanji, priložnostmi za življenje iz ljubezni se oglasi vest. Vest neprestano spodbuja k ljubezni in ji moramo prisluhniti, včasih tudi za ceno žrtve in boja. V naši vesti, notranjosti, srcu je stalno boj med življenje v ljubezni in zanjo in življenjem mimo nje, ali zgolj samo zate. V tem duhu je zgovorna zgodba nekega mladeniča, ki je povedal rabinu, da čuti v sebi dve živali – jagnje in volka. Rabin mu je odgovoril: »Postal boš tista žival, ki ji boš dajal jesti – če boš dajal jesti jagnjetu, boš blag, če pa boš gojil, sanjaril in razmišljal o stvareh, ki predstavljajo volka, boš postal volk.« Vsak večer torej izprašajmo svojo vest v luči ljubezni, jagnjeta ali volka, in to je najboljše, kar lahko naredimo za rast v ljubezni in svetost svojega življenja. Ni treba pol ure razmišljati, dovolj je pet sekund in v hipu skoči na dan vse, kar se je zgodilo. Biti moramo ljubosumni nase, na svojo notranjost, na svoje misli in srce: »Ne sme nam biti vseeno, kaj razmišljamo, s čim se ukvarjamo, kako ravnamo. V stalnem zrcaljenju v ogledalu Kristusa moremo in moramo vedeti, kakšni bi radi bili, in se odločiti, da v tej smeri, ki je smer ljubezni, vedno znova, od jutra do večera, tudi stopamo.«
 
4) Pojem veselja pri sv. Frančišku: Sv. Frančišek je skupaj s svojimi brati bil skupnost veselih potujočih pevcev, ki so peli navkljub pomanjkanju, ki so ga živeli, ali pa prav zaradi njega.
 
Frančišek je v pridigah ljudem govoril o grehu, o potrebnem kesanju in spreobrnjenju, a je to delal tako, da je ljudi vabil, naj se pridružujejo veselju, ki ga je on doživljal: Ne boste imeli miru in veselja, dokler se ne boste pokesali in spreobrnili. 
Iz življenja sv. Frančiška vsi poznamo protislovno zgodbo o popolnem veselju. Trpljenje in veselje sta v tej zgodbi neločljivo povezana. To je veselje, ki ga sv. Frančišek odkriva v sebi, ko se oddalji od svojega jaza in ga zapusti. Zanj ni popolnega veselja v uspehu pridružitve redu največjih učenjakov, škofov, kraljev; niti v spreobrnjenju nekristjanov h Kristusu; pa tudi ne v lastni moči ozdravljanja in navdihovanja ljudi za velike čudeže, marveč v dejstvu, da je sredi zime pred samostanskimi vrati zavrnjen in ima takrat potrpljenje in se ne razjezi – v tem bi zanj bilo pravo veselje, krepost in zveličanje duše. Seveda sv. Frančišek o popolnem veselju ni samo govoril, marveč ga je tudi živel. On je vedel, kaj pomeni biti premražen, blaten, brez prenočišča in zavrnjen. Živel je nasprotovanja od zunaj, dvomi, potrtost in boji v njegovem srcu. Vse to je živel – kot sv. Pavel, vendar sv. Frančišek ni prenehal peti, saj svoje vere v Gospoda ni preračunaval glede na uspehe. Zanj prava vera in veselje zahtevata potrpljenje. Izročil se je v Božje roke in dal vse od sebe. Če neizogibno trpljenje povežemo z Bogom v Križanem Gospodu, kot je to storil sv. Frančišek, bomo tudi mi videli križ kot vir globokega veselja in tolažbe.  To se dogaja še danes v čisto vsakdanjih življenjskih zgodbah, s katerimi nam postrežejo na poslovilnih govorih ob pogrebu: pokojna žena je kot najstnica čistila po hišah, da so lahko njeni bratje in sestre hodili v šolo; obisk ostarelega na domu; žrtvovanje in darovanje za ljudi v stiski, etc. Pomembno je, da znamo pozabit nase, da se znamo razdajat, se izogibati vsakemu malikovanju samega sebe. Bolečina in trpljenje bosta stalna sopotnika v življenju, če ju vzamemo nase kot Kristus križ, postaneta skrivnostno odrešujoča. V tem duhu postaja veselje v Gospodu moč. 
Še enkrat povzamemo: pri sv. Frančišku Asiškem vidimo, da resnično veselje ni lahkotno in lahko veselje, marveč je veselje, ki dobi domovinsko pravico v tisti duši, katera se je umirila, potem ko je morala iti skozi drago šolo in boj osebne zavrženosti, zavrnitve in trpljenja. 
Ko smo v Božjem veselju, se moremo veseliti v vseh življenjskih položajih in znamo živeti uboštvo z veseljem (Op 27,3: Kjer je uboštvo skupaj z veseljem, tam ni ne pohlepnosti ne skoposti); se veselimo dobrega drugih kot lastnega dobrega; se veselimo, ko smo med ubogimi, zapostavljenimi in bolnimi (1 FVod 9,2). Takoj nam je jasno, še enkrat poudarjam, da pri sv. Frančišku ne gre za neposredno in lahkotno veselje. Takšna lahkotna veselja so: »sebe poveličevati, se poviševati z dobrimi besedami, dejanji in dobrim, ki jih včasih dobri Bog uresniči v človeku; napuhnjen človek pa jih pripisuje sebi in svoji ustvarjalnosti (1 FVod 17,6). Sv. Frančišek je tudi proti tistemu veselju, ki prikliče redovnikovo »prazno besedičenje, ki ljudi napeljuje k smejanju« (Op 20,3)
 
(Drugi del predavanja)
 
5) Krepost prijaznosti pri sv. Frančišku 
 
Sv. Frančišek je imel vrojen čuti za prijaznost. Po življenjepiscu Tomažu Čelanskem je sv. Franišek bil prijazen, ljubezniv, spoštljiv, radodaren in zvest dani besedi.
Biti duhoven je za sv. Frančiška pomenilo imeti prisrčne in preproste odnose, ki jih spodubja in oživlja vera. 
Sv. Frančišek je imel pogum, da je zavzel pristna preroška stališča v odnosu do vsega tistega, kar je bil svet, medtem ko je znal z zdravim evangeljskim človekoljubjem sprejeti, kar je imela družba pozitivnega, vrednega. Tudi danes gre za to, da znamo sprejeti in okrepiti vrednote in pozitivne vidike, ki so prisotni v družbi in da razkrijemo negativne in tiste, ki so nasprotni evangeliju, se pravi resničnemu spoštovanju človeka, njegove osebe in dostojanstva.
Danes odkrivamo evangeliju naklonjene vrednote:
- Čut za enakost med ljudmi in med obema spoloma
- Večje spoštovanje pravic osebe
- Univerzalni, nadnacionalni in ekumenski čut
- Ustvarjalnost, angažiranost za pravice v družbi
- Vedno večje vrednotenje pomena narave in spoštljivega odnosa do nje.
- Pozitivna uporaba tehnike za razvijanje dobrih človeških navad
- Bolj zavestna, prepričana vera, branje premišljevanje Sv. pisma

So pa tudi protivrednote, nenaklonjene veseli novici:
- Razosebljanja ljudi, anonimnost, popredmetenje ljudi
- Nasilje vseh oblik in v vseh porah življenja (po medijih in drugo)
- Nestrpnost, tiranija ideologij nad človekovim razumom, čustvi, svobodo (recimo ideologija spola)
- Potrošništvo, uživaštvo, življenje zgolj za užitek
- Erotizem: ljubezen se krči na spolna doživetja
- Birokratizem
- Pomanjkanje odgovornosti pri družinskih, moralnih in drugih dolžnostih
- Napadi na življenje: splav, umori, vojne, genocidi, evtanazija
- Praktični ateizem: moderni človek se dela, da ne potrebuje Boga in da je vera povezana le z zasebnim področjem človekovega življenja
- Začasnost in lahkomiselnost, odpor do resnih obveznosti, odgovornosti in dokončnih odločitev.
 
6) Pojem sreče, svobode, dobrote
 
Sreča v zdravem frančiškanskem izročilu ne temelji na imetju, oblasti in moči, marveč je bolj v dobrem poteku življenjskih dogodkov, ki potekajo znotraj vsakdanjega življenja kot ljubezen, dobrohotnost, naklonjenost in solidarnost (soglasnost, složnost, medsebojna pomoč). Za dosego te sreče, ki naj blagoslavlja celotno življenje, je potrebno motivirati (spodbujati) celovito rast in zorenje človeka. 
Svoboda, ki jo sv. Frančišek in njegovi bratje živijo, ni toliko v tem, da bi lahko delal, kar se nekomu zljubi, ali mu je v nekem trenutku všeč, marveč svoboda hoče biti resnična in pristna osvoboditev od vsega, kar je ovira za to, da se dobrohotno, svetlo, odrešeno obrnemo k bližnjemu, svetu in Bogu in to v duhu služenja in prijateljevanja. Svoboda kot izkustvo osvoboditve od vsega, kar nas stiska, krči in omejuje, kar nas zasužnjuje v nas same, zapira vase. Osvoboditev za nekaj večjega, lepšega, še bolj vrednega in slave vrednega. Taka svoboda rojeva kulturo, v kateri se počutimo bolj svobodni, odpirajoč se novim obzorjem in razvijajoč zmožnosti (poklicne, stanovske in druge), ki nam pomagajo, da prostovoljno služimo in gradimo boljši svet.
Dobrota: Razumevanje sveta in kulture je utemeljeno v globalnem videnju vsega na osnovi dobrote. Edini Bog je ljubezni v treh osebah, je dobro. To je Bog občestva, je vez in ljubezen, je najvišja Dobrota, iz katere prihaja človek in vse ustvarjeno. Ravno zato je Bog izvir dobrote v vsem vesolju, je prisoten v vseh stvareh, ne glede na to, v kateri stopnji razvoja se neka ustvarjenina v nekem trenutku nahaja. Bog, Dobrota sama, je prisoten tudi v vseh kulturah. Ravno ta razširjenost Božje dobrote, ki jo prepoznavamo v svetu in v stvarstvu, gradi občestvo, ki ga živimo in izražamo v frančiškanskem bratstvu. Vse je brat, ali sestra.
Iz temeljne Božje dobrote, prisotne v vsem ustvarjenem, in razodete v Svetem pismu, sv. Frančišek zahteva od bratov in vseh vernikov, da prepoznajo Božjo prisotnost in razodevanje na oseben način, v konkretnosti življenja in v medčloveških odnosih (in v odnosih med ustvarjeninami). Tisti, ki živijo iz Frančiškovega duha, zato ne prezirajo tega sveta (ki ga Bog ljubi), se pred svetom ne zapirajo in se tudi ne sprijaznijo s stvarmi, kot so, marveč jih hočejo iz Božje lepote, dobrote, moči, ki se v njih pretaka, spreminjati. Vedno sprejemajo izzive k spreminjanju, izboljševanju stvari in da dajo človeku in svetu obraz dobrote, ki zastonjsko prihaja od Boga, najvišjega Dobrega. V tem smislu so si Frančiškovi bratje v vseh časih in krajih prizadevali za vzgojo in izobraževanje, da bi človeku in celemu svetu dali obraz dobrega, lepega, resničnega, srečnega, napolnjenega z ljubeznijo. Šlo je za izražanje le-tega tudi v umetnosti, saj prav umetniška dela pomagajo človeku, verniku, da postane nekoliko srečnejši, bolj svoboden in deležen dobrote.
Dobrota, ki jo Frančiškovi bratje navdihujejo, ni zgrajena enostransko le na materialnem in ekonomskem bogastvu, ki naj daje podporo in varnost v življenju, marveč teži k vsem dobrinam, ki celovito sprejemajo, varujejo in omogočajo življenje. V središču je dobrota, ki odseva Dobro kot brezpogojni zastonjski dar. Zastonjskost daru, ki ni namenjena le neki skupini privilegiranih ljudi, marveč zastonjskost, ki daje dobrine, bogastva tega sveta - po načelu pravičnosti – vsem ljudem. Frančiškovi bratje in sestre hočemo torej pospeševati dobro vseh in za vse.
Sreča, svoboda in dobrota niso le vrednote, ki naj gradijo boljši, bolj človeški svet, marveč so v veliko večji meri vrednote, ki temeljijo na osebnem odnosu do Boga Ljubezni (razodetega po Jezusu Kristusu), v katerem je polnost sreče, ki osvobaja iz sužnosti greha (in vsakega drugega zla in njegovih oblik), da bi bili resnični in pristni Božji sinovi in hčere. Bog, ki se v svojem ljubljenem Sinu podarja kot naše najvišje Dobro, resnično, edino in večno Dobro.
Življenje iz evangelija in njegovo oznanjevanje nima namena le širiti resnico vere v Kristusa ali dobro moralno obnašanje ali pobožno kulturo, marveč hoče veliko več: hoče prispevati sreči, svobodi in dobroti človeka, ki se v veri podarja Bogu.
P. Pepi, ofm
 
DODATEK: 10 zapovedi veselja
 
1) Jaz sem Gospod tvoj Bog, Bog veselja in ljubezni. Veseli se in se spominjaj, da ti želim dobro in te imam v svojem srcu.
2) Ne bodi žalosten, razočaran in malodušen; tako mi kažeš obraz, ki ni pravi. Prosi me za milost, da bi bil veder in sproščen, ne glede na to, kaj ti prinaša življenje.
3) Zavedaj se, več kot boš molil in prosil, več sonca bo v tebi. Ni mogoče praznovati brez vedrega obraza.
4) Spoštuj očeta in mater ter ju obdari z veseljem.
5) Ne uničuj s posmehom, zamero in prezirom vedrine drugih. Ne uničuj skupnosti s prostaškim govorjenjem.
6) Tvoje veselje naj bo neprisiljeno, čisto in polno ljubezni, tako boš odseval Gospodov obraz.
7) Nikogar ne prikrajšaj za veselje, podari nasmeh vsakemu, ki ga srečaš.
8) Ne razširjaj bučnega veselja, ki ni pristno, prej ali slej se bo končalo v dolgočasju.
9) Naj ne bodo temačni tvoji dnevi, zaradi zavisti do veselja drugih.
10) Veselje te osvobaja. Ne navezuj svojega srca na stvari, ki jih imaš: podari kaj in boš bogat.

BODI VEDNO VEDER IN VESEL,  DA TE KRISTUS RAD BO IMEL!



Zadnja sprememba ( sobota, 22. november 2014 )
 
16. 11. 2014 - NAJLEPŠI DAR JE DAR ZA DRUGE

16. 11. 2014 - NAJLEPŠI DAR JE DAR ZA DRUGE 
Prg 31,10-13.19-20.30-31; 1 Tes 5,1-6; Mt 25,14-30


Zgodba pripoveduje o kralju, ki je modro vladal. Nekega dne je sklical svoje štiri hčerke in jim povedal, da se odpravlja na dolgo pot: gre v oddaljen samostan., kjer se bo posvetil molitvi. V njegovi odsotnosti bodo morale one vladati. Preden je odšel, je vsaki hčerki podaril pšenično zrno. Prva hčerka je odšla v svojo sobo, zrno zavila v zlat trak in ga vsak dan občudovala. Druga ga je shranila v leseno škatlico, tretja pa je dejala, da je to zrno enako drugim in ga vrgla proč. Najmlajša hčerka dolgo je premišljevala, kaj naj stori z zrnom. Hčerke so vladale v kraljestvu svojega očeta, dokler se ta ni vrnil.
Ob vrnitvi jim je kralj rekel,naj mu pokažejo zrno, ki jim ga je izročil. Tri so mu prinesla svoja zrna, tretja je iz shrambe celo prinesla drugo zrno. Najmlajša pa daru ni mogla vrniti očetu. Zanimalo ga je, kam ga ja dala. »Dolgo sem premišljevala, preden sem odkrila, da je zrno seme, ki lahko rodi klas. Potem sem ga vsejala in sledila je žetev.« Nato je peljala očeta in mu pokazala žitno polje, ki je zraslo iz tega zrna in je bilo tako veliko, da bi lahko nasitila prebivalce kraljestva. Kralj je stopil pred hčerko, snel zlato krono in ji jo položil na glavo. »Naučila si se, kako je treba vladati,« ji je ljubeče dejal.

33_med_letom.jpg
Kralj je nagradil najmlajšo hčerko, ker je najbolje izkoristila dar, ki ji ga je dal: iz očetovega daru je naredila dar za druge (Zgodbe s srcem 7/116). 
Božja beseda je glede tega danes več kot zgovorna:
- služabnika, ki ravnata gospodarno, odgovorno, slišita pohvalo: v malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil, pojdi v veselje svojega gospoda - obljubljena večnost ni preprosto »tolažba žalostnih«, treba si jo je pripraviti, zaslužiti;
- ženo, ki je skrbna v vsakdanjih, pogosto očem skritih opravilih, knjiga pregovorov pohvali z izbranimi besedami: njena cena visoko presega bisere;
- Pavel pogosto dopoveduje, da zvesta vztrajnost v vsakdanjih opravilih tlakuje pot neminljivi prihodnosti in tudi tokrat spodbuja: ne spimo, ampak čujmo!
Beseda nam razločno da vedeti nekaj stvari, ki segajo v našo vsakdanjost:
- Bog vsakomur daje talente, ni ga, ki bi mogel sam o sebi trditi, da za nobeno stvar ni sposoben - take besede so le izgovor za lenobo in neodgovornost;
- dopoveduje nam, da nimamo pravice svojih darov zanemariti, dani so nam, da iz njih nekaj naredimo - mar ni jasna Gospodova beseda o lenem, malopridnem služabniku, pove, kaj misli o brezbrižnosti, nevestnosti, neodgovornosti;
- da nam vedeti, da so talenti zelo različni, od »posebnih« (vrhunski glasbenik), do skrajno preprostih ( širok nasmeh cestnega pometača razoroži strogega poškrobljenega gospoda);
- razloži nam, da so še posebej pomembni tisti darovi, s katerimi oblikujemo svojo vsakdanjost, kot žena iz 1. berila. 
Gospod nam pove, da med talente nikakor ne spadajo le tisti, ki prinašajo takojšen zaslužek, ampak tudi tisti, ki postopno, nevidno pripravljajo zaklad, ki se mu tat ne približa in ga molj ne razje: npr. dar krotkosti, ki vedno premore umirjeno, premišljeno besedo, da razoroži prepirljivca, ki ob vzkipljivosti drugega more ohraniti mirno kri; dar poslušanja, ki človeka pripravi, da potrpežljivo posluša tožbe bolnega in zapuščenega človeka; dar razumevanja, ki človeka pripravi, da na drugega gleda blagohotno, ga sprejema, ceni dobro v njem. Bogastvo darov, bogastvo možnosti!
Zato je najlepši dar, ki ga znamo darovati drugim. Ne gre za nobeno žrtvovanje. Gre tudi za to, da v trenutku, ko dar, ki smo ga prejeli, postavimo v službo bližnjemu, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo izkoristili darove in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš dar osrečuje druge.
Pri nas priljubljeni sv. Martin življenje iz vere povzema: »Če sem še potreben tvojemu ljudstvu, ne bežim od napora.«

Zadnja sprememba ( sobota, 15. november 2014 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 599