OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
7.nedelja med letom, 19.02.2017

DA BI BILI KRISTJANI OTROCI LJUBEZNI

Jezus v današnjem evangeliju sporoča, da naj bo naša odprtost popolna, naj padejo vse pregrade. V odlomku, ki smo mu prisluhnili, stopa v ospredje ne samo to, da je mogoče preseči pravičnost pismoukov in farizejev, mogoče je preseči tudi pravičnost cestninarjev in celo pravičnost poganov. Sedaj učenec ve, kaj storiti, da bo luč sveta in bo težil po popolnosti svojega Očeta, ki je v nebesih in daje, da njegovo sonce vzhaja in da dežuje nad dobrimi in nad hudobnimi: sedaj učenec zares ve, kako živeti v uglašenosti z Očetovim srcem.

odpuscanje.jpeg

Jezus želi v evangeliju razložiti, kako v globini živeti postavo kraljestva. Temelj vsega je ljubezen do bližnjega, ki v Tretji Mojzesovi knjigi zveni kot odgovor na »Bodite sveti, kajti jaz, gospod, vaš Bog, sem svet.« Jezus nam tako kaže življenje pravega kristjana: ljubezen do sovražnikov in celo molitev za preganjalce je edina pot, da bi stara postava dobila nazaj vso svojo veljavo in bi bila v vseh pomenih izpopolnjevanja v vsakdanjem ravnanju.

Ker ljubezen ni bila nikoli lahka, so se ob njej ustavljati tudi apostoli. Peter zelo iskreno pokaže, da ima težave z odpuščanjem, zato pravi Jezusu: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu, če greši zoper mene, do sedemkrat?«  Jezus mu je odgovoril: »Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.«

Naši odnosi se pogosto vrtijo okrog koristi. Večkrat slišimo koga reči: »Temu moram narediti uslugo, mogoče ga bom še potreboval. Potem mi bo lahko uslugo vrnil:« Ali pa rečemo: »S tem je vredno navezati stike, tistega pa raje pustim pri miru.« Kaj nas pri tem vodi on kaj naj bi nas vodilo po Jezusovi logiki? Jezus želi, da smo v zavzetem odnosu z bližnjimi, a v okviru možnega. Če nas drugi ne posluša, naj nam bo kot pogan in cestninar, kar pa ne pomeni, naj ga sovražimo. Z njim ni mogoče oblikovati vzajemnega ljubečega odnosa, ljubiti pa ga je mogoče in smo to tudi dolžni. Kaj naj bi to pomenilo?

Božji služabnik kardinal Frančišek Ksaver Van Thuan je bil po imenovanju za škofa v Sajgonu aretiran in je preživel trinajst let v samici. V teh letih je živel iz upanja in ga širil s svojo navzočnostjo. Zaradi notranje duhovne moči je lahko vzdržal vse telesne in moralne napore. Vse to pa v smislu, da je sredi tolikih neumnosti, nesmisla, krivic in vsega hudega, ki ga je doživel, v duši kljub vsemu videl previdnostno božjo zamisel. V  svojih spominih na leta v zaporu takole pripoveduje: »Nekega dne me je ječar vprašal: 'Ali nas ljubite?' – 'Da, ljubim vas,' sem odgovoril. – 'Toda mi smo vas držali v zaporu toliko let brez sodbe, brez obsodbe, in vi nas ljubite? To je nemogoče! Ne more biti res!' Odgovoril sem: 'Veliko let sem z vami in videli ste, da je res.' Pa me je dalje spraševal: 'Ko boste svobodni, ne boste poslali svoji vernikov, da zažgejo naše hiše, da pobijejo naše družine?' – Ne, sem odgovoril, tudi če me hočete obiti, vas ljubim.' – 'Toda zakaj,' je vprašal ječar? – 'Ker me je Jezus učil, naj ljubim vse, tudi sovražnike. Če tega ne delam, nisem več vreden, da bi se imenoval kristjan,« sem odgovoril. 

 

Zadnja sprememba ( nedelja, 19. februar 2017 )
 
6.nedelja med letom, 12.2.2017

JEZUS DOPOLNJUJE  POSTAVO

zadnja_vecerja.jpeg 

Kaj lahko naredi greh iz človeka, nam pričuje naslednja zgodba. Leonard da Vinci je kar sedem let slikal znamenito Zadnjo večerjo. Osebe, ki predstavljajo Kristusa in apostole, je naslikal po modelu živih oseb. Najprej je narisal Jezusa. Pregledali so stotine moških, kateri od njih bi imel nedolžen obraz, ki ne vsebuje sledi greha. Na koncu so izbrali nekega devetnajstletnika. Leonardo je šest mesecev po njegovem modelu slikal Kristusa. Ko je končal, je šest let iskal osebo z obrazom, ki bi odražal greh izdaje mesto Juda. Tedne je iskal osebo z obrazom, ki bi odražal greh izdaje svojega najboljšega prijatelja. Nato je slišal, da je v ječi jetnik, obtožen na smrt, ki ustreza njegovim zahtevam. Od kralja je dobil dovoljenje, da ga je dal privesti v Milano. Mesece je zapornik sedel pred Leonardom, da je ta na podlagi njegovega obraza slikal Juda. Ko je končal in je vojakom rekel, da ga lahko odpeljejo nazaj v Rim, se jim je ujetnik iztrgal, stekel proti Leonardu in zakričal: »Da Vinci, poglej me! Ali ne veš, kdo sem jaz? Sem isti človek, po katerem si pred sedmimi leti upodobil Kristusa!«

Ravno nasprotno od učinkov, ki jih pušča greh, pa deluje naša osebna povezanost s Kristusom. Bolj ko se poglabljamo vanj, molimo, izkazujemo dela usmiljenja, bolj ljudje v nas prepoznajo Kristusovo obličje. Nekaterim je dano, da pri tem sprejmejo posebne milosti. Takšna je bila sv. Katarina de Ricci, redovnica dominikanka. Živela je v 16. stoletju. S tolikšno ljubeznijo je premišljevala Kristusovo trpljenje, da je dobila odtis njegovih ran na rokah in nogah in na glavi rane kot od trnjeve krone.

Ko upoštevamo Jezusovo zapoved ljubezni, postanemo bolj občutljivi za greh. Jezus nas v evangeliju opozarja, da ni dovolj, če se zaradi zapovedi izogibamo ubijanju, v srcu pa še naprej gojimo jezo in zamero. V luči zapovedi ljubezni zapoved »Ne ubijaj!« dobi veliko dodatnih dimenzij. Jezus jih je poudaril nekaj. Izpostavimo samo za naše življenje najpomembnejšo in največkrat kršeno: »Če prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa se vrni in daruj svoj dar.« Kolikokrat se zgodi, da pridem k obhajilu, ne da bi se prej spravil s svojim bližnjim?

Papež Frančišek nam v apostolski spodbudi »Radost ljubezni« pravi, da nam izkušnja Božje ljubezni pomaga odpuščati: »Če sprejmemo, da je Božja ljubezen brezpogojna, da Očetove prijaznosti ne moremo ne kupiti ne plačati, tedaj bomo lahko ljubili ne glede na vse in odpuščali drugim, tudi ko so do nas krivični. V nasprotnem primeru naše življenje v družini ne bo več kraj razumevanja, sprejemanja in spodbujanja, temveč bo postalo prostor stalnih napetosti in medsebojnega kaznovanja.«    

Zadnja sprememba ( sobota, 11. februar 2017 )
 
5. nedelja med letom, 5.2.2017

SVETITI, KJER JE NAJTEŽE, A NAJBOLJ POTREBNO

V nekem mestu jem živel velik učenjak, ki je proučeval Sveto pismo. Znan je bil tudi po svoji pobožnosti. Vsak dan se je ure in ure poglabljal v sveto knjigo, molil in premišljeval. Nekega dne je mesto, kjer je živel učenjak, obiskal sveti mož, Ko je svetopisemski strokovnjak zvedel za obisk, je sklenil, da se bo srečal z njim. Učenjak se je najprej odpravil v cerkev, da bi srečal svetega moža, potem se je odpravil v bližnjo božjo pot, a ga tudi tam ni bilo. Pogledal je druge podobne kraje, a ga ni našel. Naključno pa ga je srečal na trgu. Ob srečanju se mu je učenjak predstavil in povedal, kako vsak dan po več ur namenja preučevanju Svetega pisma, molitvi in premišljevanju. Potem pa mu je še dejal: »Prišel sem do tebe, da mi svetuješ, kako bi še bolje služil Bogu.« Nasvet, ki ga je učenjak dobil, je bil preprost in jasen: »Lahko je biti učen in svet v svoji sobi! Toda moraš se odpraviti ven, na trg in tam poskušati živeti svojo svetost.«

Ne vemo, ali je učenjak poslušal nasvet svetniškega moža, a tak nasvet nam daje Kristus, ko v evangeliju naroča: »Vi ste luč sveta. Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih« (Mt 5,14.16). Lahko je biti luč v obilju in varnosti lastne sobice, a je to lahko sebično dejanje, kajti pomeni, da svetimo če sebi. Ni lahko svetiti v prerivanju in hrupu trga, a tu je naša luč najbolj potrebna.

Današnji evangelij pa nam daje še drugo podobo: podobo soli, ki dopolnjuje prvo o luči: »Vi ste sol zemlje« (13). Podobi luči in soli nam govorita, da ni lahko služiti, a je služenje v družbi potrebno. V Jezusovem času je imela sol pomembnejšo vlogo, saj niso poznali hladilnikov in zamrzovalnih skrinj. Če so hoteli dalj časa ohraniti živila, zlasti meso in ribe, so morali jih osoliti. Kakor je sol ohranila hrano pred pokvarljivostjo  in propadom, tako ljudje, ki služijo drugim in se jim dajo  na voljo, varujejo družbo pred pokvarjenostjo in propadom. Taki ljudje družbo »držijo pokonci«. Gorje družbi, kjer ne bi bil nihče pripravljen služiti. Svet nujno potrebuje ljudi, katerih dobra dela bodo svetila kakor luč.

Prav z zglednim življenjem, z opravljanjem dobrih del najboljše pričamo za Boga. Lahko pa bi tudi obrnili trditev, da vsakdo, ki opravlja dobra dela, oznanja Boga, saj dobrota in dejanja ljubezni kažejo na Kristusa in na njegovo božanstvo, ker »je Bog ljubezen« (1 Jn 4,8). Prosimo Gospoda, da bi mogli svoja dela opravljati v povezanosti z Njim in tako pričati o njegovi dobroti! 

Zadnja sprememba ( sobota, 04. februar 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 747