OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
26. nedelja med letom, 25.9.2016

Slonokoščene postelje

Kolikokrat smo že dopustili, da nam je neki vidik zameglil pogled, tako da smo izbrali nekaj povprečnega, prezrli pa smo resnično dragoceno. 

Na primer:  Moder mož je prišel na svečano večerjo neumit in slabo oblečen. Drenjal se je med drugimi gosti. Gostitelj je stopil do njega in mu očital zanemarjen videz, rekel mu je, naj gre in se uredi, potem pa bo dobrodošel. Prerok je tako tudi storil. Okopal se je v reki in se oblekel v najfinejša oblačila, ki si jih je lahko izposodil. Vrnil se je na večerjo, kjer so ga sprejeli z vsemi častmi.

bogatas_in_lazar.jpeg

Kmalu pa je nekdo izmed gostov opazil, kako modrec sedi v kotu pri mizi in se čudno igra s hrano s svojega krožnika. Opozorili so gostitelja, ki je stopil do moža in ga vprašal, zakaj venomer zajema s krožnika in stresa hrano v rokav svoje dragocene obleke. Mož je odgovoril: »Nisem jaz povabljen na večerjo, jasno je, da je bila povabljena moja obleka. Zato ji dajem, kar pripada gostu.«

Šaljiva, vendar ostra bodica. In vprašanje? Kaj je pomembnejše, človekova oseba ali življenjsko razkošje, ki jo obdaja? Gostitelj v gornji zgodbi je bil slep za veličino gosta-osebe.

 Še en primer, tokrat iz današnjega evangelija. Bogataš je prišel v pekel. Ko je bil še živ, je pred vrati njegove palače ležal revež in stradal, bogataš pa se zanj sploh ni zmenil. Zdaj, po smrti, revež uživa v Abrahamovem naročju v nebesih, bogataš pa trpi hude muke v peklu. Izbrana hrana in dragocena oblačila so bila zanj prej nekaj običajnega, toda vse bogastvo ga ni moglo odrešiti.

Preberimo si še današnje prvo berilo, ki lepo opisuje, kako je sprevrženo razkošje oslepilo tedanje bogataše, da so popolnoma pozabili na ljudi okrog sebe. Bog opisuje samovšečneže na Sionu, ki »poležavajo na slonokoščenih posteljah in se pretegujejo na svojih ležiščih,

jedo jagnjeta od drobnice in teleta iz hleva. … Pijejo vino iz vrčev in se mazilijo z izbranimi olji …« Bog pravi, da bodo ravno oni morali prvi v izgnanstvo.

Če živimo v razvitem Zahodnem svetu – na primer v Sloveniji – stopnja samovšečnosti, razbrzdanosti, pomehkuženosti, ki jih dnevno uživamo, daleč presega vse, kar smo prebrali v današnji Božji besedi. Ljudje Zahodnega sveta porabimo zase neprimerljivo velik delež vseh svetovnih dobrin, ta delež pa se še veča iz dneva v dan. Ali vi in jaz pomagamo pri tem, da se Zahodni svet noče zavedati trpljenja večine ljudi na svetu, s tem da se pretegujemo na kavčih ter hlastno požiramo TV nadaljevanke in resničnostne šove? 

Bogataš v evangeljski priliki se ni zmenil za reveža pred svojimi vrati. Šele zdaj, ko rabi njegovo pomoč, ga je opazil. Toda ob smrti je že dobil, za kar si je prizadeval vse življenje: neskončno prihodnost, popolnoma prazno, brez kakršnega koli odnosa z drugimi. 

»…usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, kajti trpim v tem plamenu.« Vam je jasno? Niti zdaj ne prosi za človeški odnos ampak le za zadovoljitev svoje potrebe.

Kaj vse bo treba, da se bodo odprle oči meni in vam, da bomo videli tiste, ki nas potrebujejo, ki rabijo, da jih Božja ljubezen doseže ravno preko nas? Ali jih bomo opazili, če bodo dovolj lepo napravljeni? Ali nas bo prepričalo šele, »če bo kdo vstal od mrtvih«?

To pa se je že zgodilo.

p. John Foley, DJ

 
25. nedelja med letom, 18.9.2016

Bodite zviti

hvalite_ime_gospodovo.jpg

Če ste pragmatični, se pravi zviti, in znate stvari zasukati tako, da se iztečejo v vašo korist, ali to pomeni, da ste nekrščanski? Saj vendar vsi pričakujejo, da bomo predani ljubezni do bližnjega, da bomo radi dajali, ne da bi gledali na stroške. Takšna je vsaj običajna razlaga krščanstva.

Božja beseda današnje nedelje pa nam zastavlja težko vprašanje. V prvem berilu iz preroka Amosa se Bog močno razjezi nad zlobo ljudi, ki so si to res zaslužili, toda preberite si še evangelij. Krivični oskrbnik je dejansko nagrajen zato, ker goljufa svojega gospodarja. Kaj se vendar dogaja?

Pojdimo po vrsti. Najprej Božja jeza v prvem berilu. Bog vidi, da nameravajo trgovci »podtakniti varljivo tehtnico« in da so se odločili, da bodo »za denar kupili siromake in za par čevljev ubožca«. Bog priseže, da ne bo nikdar pozabil vseh njihovih hudobij. Verjemite mi, nikakor ne bi hotel slišati, da bi Bog meni govoril kaj takega!

Ni treba posebej opozarjati, da se enako dogaja okrog nas še danes. Niste opazili, da vas trgovci v svoji reklamah hočejo kupiti npr. s kabelsko televizijo, s športnim avtomobilom, z zobno protezo, z nepremičninskimi posli, s programi hujšanja in celo z žvečilnim gumijem, ki osvežuje dih (in hkrati propagira spolno promiskuiteto), in v zadnjem času celo z mega igralnico? Čisto po pravici je Bog reagiral ostro in jasno, tudi mi bi morali enako.

V evangeliju pa nam prilika o krivičnem oskrbniku pokaže precej drugačno podobo Boga. Bogat gospodar se je vrnil in ugotovil, da je oskrbnik med tem zapravljal njegovo imetje. Seveda ga namerava nagnati in v tem se popolnoma ujema s prvim berilom. Tu pa nas čaka presenečenje.

Oskrbnik si je izmislil načrt: Gospodar me bo gotovo nagnal, zato si moram hitro pridobiti nekaj prijateljev, da ne bom na koncu ostal brez strehe nad glavo. Dokler ne podam dokončnega obračuna o svojem oskrbovanju, sem še vedno oskrbnik, zato bom šel k dolžnikom svojega gospodarja in se z vsakim posebej dogovoril. Če mi bo plačal pol tistega, kar je dolžan, bom zapisal, da je poravnal ves dolg. – In gospodar ga za to celo pohvali! Rekel mu je, da je preudarno ravnal, da si je pripravil nov dom. Zakaj ravna s tem krivičnim oskrbnikom drugače kot s krivičnimi trgovci iz prvega berila? Odgovor tiči v psalmu za današnjo nedeljo:

jezus.jpg

»Hvalite ime Gospodovo! … Iz prahu vzdiguje slabotnega, iz blata potegne ubogega.«

Trgovci iz prvega berila so kupovali in prodajali siromake in ubožce, namesto da bi jim pomagali. V primerjavi z njimi oskrbnik ni videti tako slab. Siromakov ne zaničuje. Tudi ko skrbi predvsem zase in za svojo prihodnost (prizadeva si pridobiti prijatelje med ubogimi), dobi za gospodarja vsaj delno plačilo odprtih terjatev. Ubogih ne prodaja in ne kupuje, še celo olajša jim življenje, pa sebi seveda tudi in mimogrede tudi gospodarju.

Skrbite za življenje ubogih. Bogu so zelo pri srcu in ne bo pozabil vaših hudobij. Toda ne pozabite biti zviti, kadar pomagate drugim. Nič dobrega ne more trajati, če se tega niste pametno lotili. Delajte drugim dobro in jim pomagajte, kolikor le morete.

p. John Foley, DJ

Zadnja sprememba ( nedelja, 18. september 2016 )
 
24. nedelja med letom, 11.9.2016

Naši maliki

izgubljeni_sin.jpg

Prva polovica današnjega prvega berila kaže Božjo jezo. Moje ljudstvo »se je pokvarilo«, reče Bog Mojzesu. Molijo k ulitemu teletu, ki so ga sami naredili, in ob tem vpijejo, da je to njihov bog, ki jih je izpeljal iz Egipta! Smešna, nesmiselna zgodba, mar ne? Le kdo je lahko toliko neumen, da se bo klanjal pred nečem, kar je izdelal z lastnimi rokami!

Tudi mi imamo svoje čudovite hiše, hladilnike, avtomobile, revije in obleke in svoja »trdna poslovna načela«. Ponosni smo na svoje športne dosežke in za fizično kondicijo in lepo postavo smo se pripravljeni vsak dan potiti. Kaj pa denar? Morda nas najbolj privlači pijača. Ali pa seks. Na Zahodu več ljudi gleda pornografijo kot pa šport. In pogosto se klanjamo »zvezdam«, ki trenutno sijejo v Hollywoodu ali na TV.

Pa to ni važno. V današnjem prvem berilu Bog ni pobesnel zato, ker bi bil ravno nataknjen ali tečen ali slabo razpoložen, ampak zato, ker je ljudstvo postavilo malovredno kramo za svojega boga. Resnični Bog, stvarnik vesolja, je bil ves čas z njimi, ves čas jih je ljubil, toda oni so imeli rajši ničvredne reči.

»Kaj pa dvostranski dogovor o ljubezni, ki sem vam ga ponudil,« pravi Bog. »Jaz bom vaš Bog in vi boste moje ljudstvo. Ljubil vas bom bolj, kot lahko zahtevate in si predstavljate. Mi ne boste v zameno naklonili vsaj svoje ljubezni?« Toda ljudje so se obrnili stran in se zapodili za svojimi drobnimi užitki. Zdaj se je Bog razjezil, kot bi se razjezil oče nad svojeglavim otrokom. Rekel je Mojzesu: »Zdaj me pusti, da se vname moja jeza proti njim in jih pokončam.« Po človeško lahko rečemo, da je Bog poparjen in užaljen. Od tod jeza, da hoče pokončati vse ljudstvo. Kot da je oče, ki mu je pošlo potrpljenje. Tak oče pa potrebuje dobrega družinskega prijatelja, da mu svetuje, kako z otroki v težkih trenutkih.

 Ta prijatelj je Mojzes: »Zakaj, Gospod, se vnema tvoja jeza proti tvojemu ljudstvu, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko? Zakaj naj bi Egipčani govorili in rekli: ›S hudobnim namenom jih je izpeljal, da jih pomori v gorah in iztrebi s površja zemlje.‹ Odvrni se od svoje togotne jeze in naj ti bo žal zaradi hudega, ki si ga namenil svojemu ljudstvu!«

izgubljeni_sin-2.jpg

Nikar ne bodi pretrd s svojimi otroki, ga pogovarja Mojzes, pa čeprav bi to zaslužili. Še naprej naj uživajo tvojo ljubezen. Potrpežljivo čakaj, pa čeprav to boli; morda se bodo čez nekaj časa vrnili k tvoji ljubezni.

Božja jeza se je polegla, čakal bo na svoje ljudstvo.

V današnjem evangeliju je znana prilika, ki nam sporoča isto resnico, vendar na drug način.

Tudi tu spoznamo nekoga, ki si želi ves svet, nič pa mu ni mar za očeta, družino in za Boga. Izgubljeni sin zahteva svoj delež od naših mnogih hiš, hladilnikov, avtomobilov, revij in oblek. Nato zapusti okove domačega življenja. Prilika nam pripoveduje, kako vse svoje premoženje zapravi z razsipnim veseljačenjem.

Ko se končno zlomljen priplazi nazaj domov, bi pričakovali, da bo oče dejal: »No, si se končno pojavil in morda misliš, da bo vse tako, kot je bilo nekdaj. Ej, fant, kar malo premisli.«

Namesto tega pa mu oče steče naproti, ga objame in mu pripravi veliko gostijo.

In kaj bo Bog napravil z nami? Vzkipel v jezi zaradi naših grehov? Morda bomo rabili nekega Mojzesa, da nas bo zagovarjal. Ali nekega Jezusa. Ali le srce, ki more sprejeti odpuščajočo ljubezen.

p. John Foley, DJ

Zadnja sprememba ( nedelja, 11. september 2016 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 725