|
7. velikonočna nedelja (20.5.2012) |
|
|
|
Ne prosim,
da jih vzameš s sveta,
ampak da jih
varuješ hudega.
Niso od sveta,
kakor jaz nisem od sveta.
Posvéti jih v resnici;
tvoja beseda je resnica. Kakor si mene
poslal na svet,
sem tudi jaz nje
poslal v svet.
(Jn 17,15–18)
|
|
Preljubi! Če nas je Bog tako ljubil,
smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega.
1 Jn 4,11
|
|
|
|
Ena razsežnost našega duhovnega življenja sega kvišku in je umerjena v Boga. Bog ni ljubezen le sam v sebi, temveč kaže ljubezen navzven in jo deli z nami. Svojega Sina je poslal svetu za odrešenika, daje nam Duha, ki v nas prebiva.
Druga razsežnost naše duhovnosti je vodoravna, usmerjena je k ljudem. Tako se obe dopolnjujeta, da moremo pristno ljubezen do Boga imenovati samo tisto, ki zajema tudi bližnjega. Z bližnjim moramo deliti dobrine in mu odpuščati, kakor to dela Bog.
Apostol Janez pravi, da Boga nikoli nihče ni videl, in nadaljuje, da je Bog v nas, če se med seboj ljubimo. Po ljubezni postane Bog, ki je sicer neviden, med nami viden.
Človek se zaveda svoje grešnosti in ga je strah Božje sodbe. Ko pa pomisli, da je Bog ljubezen, se strahu znebi, v srce pa se mu naseli zaupanje.
p. Franc Cerar
|
|
|
Jn 17,11b–19
SVET
Tokratni evangelij je poln Jezusovih naročil, kako naj učenci (ne) živijo.
Jezusovi učenci niso od sveta. – kakor je bil Adam iz zemlje, in vendar ustvarjen po Božji podobi; kakor je bil Abraham iz poganske dežele poklican v deželo, ki mu jo je Bog pokazal; kakor je bil Izrael iz suženjstva poklican v Obljubljeno deželo, kakor je bil Jezus rojen iz žene, in vendar Bog od Boga – tako so Jezusovi učenci na svetu, in vendar niso od sveta.
Jezusove učence, ker niso od sveta, svet sovraži. – Včasih tako, da jih meče v ječe, vlači pred sodnike in obsoja na smrt. A to so izjemni primeri. Zelo pogosto pa Jezusovi učenci doživljajo, kako lažnivi in obrekljivi svet zavrača njihovo pričevanje za resnico. Kako nasilni in krivični svet odklanja njihovo zavzemanje za mir in pravico. Kako omahljivi in prilagodljivi svet težko prenaša vsakršno drugačnost in ne trpi tistih, ki niso pripravljeni z njim trobiti v isti rog. Jezusov učenec mora vse to vzeti nase kot delež pripadnosti svojemu Učeniku. Če ne doživi nobenega nasprotovanja in ne čuti na sebi nobenega prezirljivega pogleda, se mora resno vprašati, v koliki meri je Jezusov učenec.
Jezus učence pošilja v svet. – Učenci niso odbrani zato, da bi se šli neko vzvišeno svetobežnost, svet pa prepuščali hudiču ali ga celo k njemu pošiljali. Njihovo poslanstvo je drugačno. Živeti morajo sredi sveta in ga s svojo navzočnostjo posvečevati. Saj je bil tudi Jezus zato poslan od Očeta. Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi svet po njem zveličal.
Danes pošilja Jezus v svet nas. Po nas želi reševati in posvečevati današnji svet. Obsoja zlo, ki je na svetu. Tudi mi ga moramo obsojati, nanj kazati s prstom, ga premagovati, predvsem pa se nikoli z njim sprijazniti. Ljudi pa, ki so v zlo zapleteni, ne smemo obsojati, temveč jih moramo zla reševati. Zanje se posvečuje, pravi Jezus. Tudi mi se moramo zanje posvečevati. Če ni druge pot, tudi tako, da damo zanje življenje.
Po: Beseda da Besedo
|
| |
|
Kakor si mene poslal na svet, sem tudi jaz nje poslal v svet. (Jn 17,18)
Tudi mi, ki smo po krstu postali Jezusovi učenci, smo poslani po vsem svetu. Da bi po nas ljudje na vseh koncih spoznali Ljubezen. Nebeški Oče skrbi za to, da ob tem poslanstvu nismo sami. Potrudimo se po svojih močeh, da bo Jezusov nauk tudi po naši zaslugi živel med ljudmi.
|
|
|
|
Zadnja sprememba ( sobota, 19. maj 2012 )
|
|
|
|
In Gospod Jezus je bil,
potem ko je z njimi govoril,
vzet v nebo in je
sédel na Božjo desnico.
Oni pa so šli in učili povsod in Gospod je delal z njimi
in besedo potrjeval
z znamenji,
ki so jih spremljala.
(Mr 16,19–20)
|
|
|
|
Ko pa so prišli do Jezusa
in so videli, da je že mrtev,
mu niso kosti strli,
ampak mu je eden
izmed vojakov s sulico prebodel stran in
takoj je pritekla kri in voda. In tisti, ki je videl, je pričeval
in njegovo pričevanje
je resnično;
in on ve, da govori resnico,
da bi tudi vi verovali.
(Jn 19,33–35)
|
|
|
|
|
Mr 16,15–20
VRNITEV DOMOV
Obhajamo praznik Gospodovega vnebohoda: "z vnebohodom je Božji načrt odrešenja človeškega rodu stopil v svojo dovršitev" (KKC 670). Razlagalci pravijo, da je Jezus zapustil svet tako, kot je prišel nanj: tiho, brez velikega hrupa, ob prisotnosti majhnega števila svojih učencev, to je tistih, ki so mu bili posebej dragi. Preden je odšel, jim je še naročil: "Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu! Kdor bo sprejel vero in bo krščen, bo rešen, kdor pa vere ne bo sprejel, bo obsojen." Naročilo razodeva, da je Jezus govoril zelo resno in z veliko oblastjo. Povedal je tudi, da njegovi učenci ne smejo biti samo pasivni prejemniki evangeljskega sporočila, ampak njegovi dejavni razširjevalci: s krstom smo poslani oznanjat blagovest. Končno sporočilo pa je bilo, da odrešenje ni več vezano na judovsko ljudstvo, ampak je odprto za vse narode in ljudstva: poslanstvo, ki ga je Jezus dal svoji Cerkvi, je torej vesoljno. Prvi Jezusovi učenci pa so bili tisti, ki so to začeli uresničevati.
S čim nas nagovarja praznik Gospodovega vnebohoda? Z vnebohodom se je Jezus vrnil k Očetu. Ali to današnjemu človeku sploh kaj pove? Ali mu ne pomeni samo ločitve, v smislu: Jezus je opravil svojo nalogo, sedaj pa se je vrnil nazaj k Očetu in je tako daleč proč od problemov modernega sveta in človeka. Pa vendar je sporočilo praznika veliko, veliko večje. Misel, da je Jezus na Božji desnici, razodeva, da se sedaj dejavno zavzema za nas pri Očetu in da se je njegova vloga v Cerkvi še bolj utrdila.
Kaj je torej vnebohod? Preprosto rečeno: to je tudi za nas nov način življenja, ki nas čaka in ki ga imenujemo nebesa. Morda premalo govorimo o tem; morda o tem slišimo govoriti samo včasih, bolj na splošno. Pa vendar je to naša resničnost, je naše večno življenje. Ne gre za odtujitev, beg v oblake, ampak za resničnost, ki daje smisel življenju in pravo smer vsakdanjemu delu, ljubezni, trpljenju, vsemu človekovemu prizadevanju, starosti in smrti. Naša naloga je oznanjati vsem to veliko krščansko upanje. In to ni nemogoče, ker je Jezus obljubil, da "bo z nami vse dni do konca sveta".
Po: notredamke.rkc.si/duh_misel
|
| |
|
Jn 19,31–37
SRCE
Hipolit Flandrin, francoski slikar (1809-1864), je znan po svojih slikah Jezusovega srca. Šele po njegovi smrti so odkrili, da je s tanko konico zapisal v rano Jezusovega srca imena svojih prijateljev in znancev. Kar poskakovali so od radosti, rekoč: »Tudi moje ime je zapisano v Jezusovem srcu!«
Kadar je Hebrejec izgovoril besedo »srce«, je to zvenelo drugače, kakor kadar ga je izrekel istodobni izobraženi Grk. Grkom je pomenilo »srce« le človekovo čustveno področje, Hebrejcu pa veliko več. Srce mu je pomenilo celotnega notranjega človeka v nasprotju z mesom. V srcu je sedež vesti. In v odnosu do ljudi je zelo pomembno naše notranje stališče, to je stališče srca. Toda srce je skrito našim pogledom. Človekova zunanjost navadno odseva tisto, kar človek nosi v svojem srcu, vendar ima človek to strašno sposobnost, da je dvoličen.
Gospodovo srce ni dvolično: »Misli njegovega srca so od roda do roda, da reši smrti njihovo dušo in jih preživlja v lakoti« (Ps 33,11.19). Misli Božjega srca so bile z Izraelci v puščavi, ko je Gospod odprl nebeška vrata, da je deževala mana. V novi zavezi vse do konca sveta veljajo misli Gospodovega srca: Človek bo užival pravi kruh iz nebes, Gospoda samega pod podobo kruha. Iz središča Jezusovega srca tako nenehno veje odrešenjska Božja naklonjenost.
Po: J. Smeju
|
|
Na Sveti Gori bodo ta dan svete maše po nedeljskem urniku.
|
|
Zadnja sprememba ( sreda, 16. maj 2012 )
|
|
6. velikonočna nedelja (13.5.2012) |
|
|
|
Kakor je mene ljubil Oče,
sem tudi jaz ljubil vas;
ostanite v moji ljubezni!
Ako boste izpolnjevali
moje zapovedi,
boste ostali v moji ljubezni,
kakor sem tudi jaz izpolnil
zapovedi svojega Očeta
in ostal v njegovi ljubezni.
To je moja zapoved,
da se med seboj ljubíte,
kakor sem vas jaz ljubil.
(Jn 15,9–10.12)
|
|
Nihče nima večje ljubezni,
kakor je ta,
da kdo za svoje prijatelje
dá svoje življenje.
Jn 15,13
|
|
|
Gospod Jezus Kristus,
na križu si dal svoje življenje zame,
ker me ljubiš.
Ljubil si me do konca, vse do smrti.
V smrti si odprl zame svoje srce,
da bi se mogel vanj skriti
s svojim nemirom,
s svojo raztrganostjo,
s svojimi občutki krivde.
Zahvaljujem se ti za
tvojo križano ljubezen,
ki me osvobaja, ki mi pusti živeti.
In prosim te, da bi
tvojo ljubezen sprejel vase tako,
da bi se po meni izlila tudi na ljudi,
s katerimi se vsak dan srečujem.
Naj postanem odprt
za tvojo ljubezen in v njej izkusim
temelj svojega obstoja.
Anselm Grün |
|
|
Jn 15,9–17
IZKAZAL JIM JE ZAUPANJE
Nekdo se je nekje takole izpovedal: »Ljudje okrog mene, celo moji najbližji, so mi prigovarjali: Zakaj si takšen? Spreobrni se, poboljšaj se, s tabo ni mogoče živeti! Imeli so prav. Bil sem občutljiv, svojeglav in neprilagodljiv. Vedel sem, da sem takšen, hotel sem se spremeniti;, vendar mi ni uspelo. Nekega dne pa mi je eden od njih rekel: Takšnega kot si, te imam rad. In glej čudo: postal sem drugačen, spremenil sem se, poboljšal sem se. Ljudje so me začeli imeti rajši, jaz pa njih. Čemu to pripisujem? Dejstvu, da sem bil sprejet«
Današnji evangelijski odlomek nam predstavlja Jezusa, ki je pred svojo smrtjo še zadnjič skupaj s svojimi apostoli. Čeprav dobro ve, da še zdaleč niso kos nalogam, ki jih čakajo; čeprav vnaprej vidi njihovo klavrno obnašanje v naslednjih dneh, jih ima vendarle rad. Ne graja, jih, ne očita jim, ampak jih sprejema takšne, kakršni so, in jim izkazuje veliko zaupanje.
Najprej jim iskreno in preprosto pove, da jih ljubi z isto ljubeznijo, s katero ljubi Oče njega in on Očeta. Apostoli naj se trudijo ostati v tej ljubezni.
Ta ljubezen ustvarja med njimi in apostoli razmerje prijateljstva. »Ne imenujem vas več služabnike … imenujem vas prijatelje.« Kjer je ljubezen, tam se razmerje gospoda-služabnik spreminja v razmerje prijatelj-prijatelj. Tako bo odslej med njim in apostoli.
To prijateljstvo pa rodi posebne učinke. Eden od njih je ljubezen med apostoli. »Ljubite se med seboj!« Drugi je v tem, da bodo sadovi te ljubezni ostali, ko bo vse prešlo: »Vaš sad ostane.«
Kazalo je, da bodo učenci nedorasli velikim nalogam, ki so jih čakale. Pozneje pa so se odlično obnesli. Gotovo tudi zato, ker so se čutili od Jezusa sprejeti; ker jim je vsem pomanjkljivostim navkljub izkazal posebno zaupanje.
Po: F. Cerarju
|
| |
|
 V tem se je razodela Božja ljubezen do nas,
da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina,
da bi mi po njem živeli.
(1 Jn 4,9)
Kdor gleda na Jezusa, spozna glede na Božjo ljubezen dvoje:
1. Božja ljubezen je brez kakršnegakoli pridržka. Bog ničesar ne pridrži sam zase. Iz ljubezni do ljudi je Bog pripravljen izročiti svojega edinorojenega Sina in ga tudi na naših oltarjih nenehno izroča, ko se ponavzočuje kalvarijska daritev. Večja ljubezen sploh ni mogoča.
2. Božja ljubezen do nas je popolnoma nedolgovana. Ko mi Boga ljubimo, to ni noben čudež. Potrebno je samo pomisliti na darove, ki nam jih izkazuje. Čudež pa je, da Bog ljubi bedno, nepokorno stvar, ko smo mi.
V ubogih, bednih, lačnih, ki jih vidimo, prihaja Jezus Kristus sam prebujat nas zaspance, da v njih prepoznamo in vzljubimo Boga, ki ga sicer ne vidimo. Ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi sta neločljivo povezani med seboj. Ne moremo ljubiti Boga, če ne ljubimo bližnjega. Moč ljubezni se sproža in razvija ob stranicah trikotnika, katerega koti so: Bog, jaz in bližji.
Po: dr. J. Smeju
|
|
|
|
Zadnja sprememba ( sreda, 16. maj 2012 )
|
|
