OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
2. nedelja med letom, 14.1.2018

Nekoč sem bral zelo izzivalen članek katoliškega duhovnika, ki je napisal, da mnogi ljudje, ki obiskujejo cerkev v resnici še niso prejeli zakramenta sv. krsta.

2_med_letom.jpeg

S tem je hotel reči, da mi, katoličani ali pa kristjani na splošno v resnici nismo krščeni. Seveda, pravi, doživeli smo obred krsta. Voda se je razlila na našo glavo. Toda on vztraja, da smo mnogi od nas potem živeli kot kdorkoli drug. V resnici ni mogoče opaziti razlike.

Avtor  v tem članku pravi, da je resnični krst trenutek, ko razumemo, kaj je namen našega življenja. Ko razumemo pomen življenja, se nekega jutra zbudimo in si rečemo: Razumem! Pridemo do globljega razumevanja življenja.

Še naprej piše, da je resnično življenje po krstu nekaj drugega kot potovanje skozi življenje na “avtopilotu”. To je nekaj drugega kot samo prepuščanje toku življenja: odraščanje, obiskovanje šole, poroka, vzgoja otrok, iskanje in opravljanje službe. To so zelo pomembni trenutki in pomembni dosežki našega življenja.

Toda pogosto so samo vstopna točka za naslednjo stopnjo življenja, v kateri ne dajemo nobene pobude za življenje po veri.

Pisec članka želi povedati, da se ljudje nikoli ne dovolijo prepustiti resničnemu življenju, ki nam daje nove oči, skozi katere vidimo globlji pomen tega, “kar se v resnici dogaja”.

Krst, o katerem govori, se ne pokaže v trenutkih, ko v življenju zmagujemo. Ponavadi se pokaže takrat, ko doživimo poraz, zapuščenost in globoko bolečino zaradi greha.

Dobra novica je, da lahko ta vrsta bolečine prinese nekaj dobrega - če si dovolimo, da nas ta bolečina pouči; če si dovolimo, da bi vstopili v globlje doživetje Boga.

Ko se to zgodi, se v resnici pridružimo Jezusu pri njegovem stopanju v reko Jordan ali smo kakor Pavel vrženi iz našega življenja moči in samozadostnosti na naši lastni poti v Damask.

Osrednja misel, ki jo želi poudariti ta duhovnik, je, da pravi krst zahteva veliko več kot obred polivanja vode, da zahteva trenutke, ko odkrivaš svojo dušo in začneš živeti iz tega izkustva. Odločilni trenutek, ko se prepustiš veličini Božje ljubezni in ji dovoliš, da postane najgloblji pomen tvojega življenja. In takrat smo krščeni.

Točno to se je zgodilo človeku, ki se je imenoval Jezus. Bil je star 30 let, gotovo mu je življenje uspevalo, a ne v vsem. In potem se je zgodilo. Vsak izmed piscev evangelija poskuša razložiti to veliko spremembo v Jezusovi notranjosti tako, da pripovedujejo o odpiranju nebes in razsvetljenju v podobi goloba. Besede: “To je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel,” se zaslišijo iz nebes.

V današnjem evangeljskem odlomku pa Janez doda nekaj zelo drugačnega. Pripoveduje o Janezu Krstniku, ki Jezusu nadene ime, ki ga ne najdemo nikjer drugje v evangelijih: Jagnje Božje.

Izgovorjeno ime nam govori o Bogu, s katerim je Jezus popolnoma zedinjen. To je Bog, ki se ne izkazuje samo v izjemni moči in veličastnosti. On nosi podobo jagnjeta: nežno, ponižno, blago — jagnjeta, ki nasprotuje zlorabi moči, jagnjetu, ki je z nami v naših stiskah in trpljenju.

Jezus nas danes kliče, naj se ponovno potopimo v vodo, ki nam bo dovolila, da bomo v resnici krščeni in nas bo preobrazila v plemenite učence Božjega jagnjeta.

Vir: http://celebrationpublications.org

Avtor: Ted Wolgemot

Prevod in priredba: p. Bogdan Rus

Zadnja sprememba ( nedelja, 14. januar 2018 )
 
Nedelja Jezusovega krsta, 7.1.2018
jezusovkrst.jpeg

Evangelist poroča, da so se ob Jezusovem krstu odprla nebesa. A so kmalu zaprla. Nadaljevala se je poprejšnja vsakdanjost. Toda kratko doživetje tistega dne je Jezusa spremljalo naslednja leta in dajalo pečat vsemu njegovemu delovanju.

Tako se dogaja tudi nam. Trenutek krsta, prvega ohhajila, birme, poroke, redovnih zaobljub, mašniškega posvečenja ali kakšnega drugega posebnega doživetja je bil kratek; nebesa nad nami so se spet zaprla, toda razsvetljenje tistega trenutka nas je spremljalo, vodilo, krepilo ter nam sproti dajalo moč za poklicno delo in stanovske dolžnosti.

 Mlad duhovnik je ob duhovnih vajah razmišljal, da bi zapustil poklic. Voditelj mu je dejal: Preden to storiš, se spomni dneva, ko si začutil željo za duhovništvom; spomni se mašniškega posvečenja. Odgovori:ali razlogi, ki so te takrat prepričali, ne držijo več, ali misliš, da je škof v prazno položil roko nate, ali si vsa leta doslej sam sebi lagal. -ostal je; danes je dober dušni pastir. 

Podobna vprašanja bi lahko postavili vsem poročenim, ki razmišljajo o ločitvi.

Ko so se nebesa nad Jezusom odprla, se je slišal glas: ‘To je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« Jezus je v resnici vse življenje Očetu delal veselje. Svoj krst je namreč vzel zares.

Nad nami bo Bog imel veselje, če bomo tudi mi svoj krst jemali resno. Če bo videl, da svoj krst cenimo, da smo pripravljeni zanj tudi kaj tvegati, pustiti — če je treba — »svoje mreže«, se povzpeti z Jezusom na goro, si zaradi njega »izdreti oko ali odsekati roko«, stopiti pod križ in vztrajati, pričati za resnico tam, kjer jo izigravajo, za pravico tam, kjer jo kršijo. 

Vse to delati mirno in brez hrupa, ne da bi zbujali pozornost, ne da bi kazali mučeniški obraz in ne pričakujoč drugega plačila kot zavest, da delamo to, kar je prav.

 Če med nami in tistimi, ki niso krščeni, ni razlike, nam ostane dvoje:

ali vzeti krst zares ali se mu odpovedati. Če ne storimo ne eno ne drugo, dokazujemo, da tudi sebe ne jemljemo zares. 

Zadnja sprememba ( sobota, 06. januar 2018 )
 
Staro leto

Gospod, zopet si nam podaril leto

od katerega se poslavljamo.

Misel nam kar sama narekuje vprašanje:

kako smo ga preživeli,

kaj smo naredili iz vseh 365 dni,

kako smo izkoristili svoje talente,

koliko veselja ali pa bolečine smo prinesli v svojo družino.

kje in kdaj nam je zmanjkalo volje za dobro,

 zakaj smo se odločili ali pa klonili pod zlom?

sveta_gora.jpeg

Sprašujemo se, Gospod,

kako smo sodelovali s tvojo milostjo,

ki si nam jo podarjal po naših najbližjih;

sprašujemo se, Gospod,

kako smo se vključevali v občestvo Cerkve,

kaj smo dobrega doprinesli v tem letu naši domovini;

Sprašujemo se, Gospod,

kako smo preživeli to leto skupaj s teboj?

Vemo, da si hodil z nami, nas klical in vabil,

pa smo te večkrat preslišali, zapustili in celo izdali;

vemo, da si nam hotel sneti naše maske,

pa smo si jih vedno znova natikali in se skrivali za njimi;

vemo, da si nam pošiljal na pot mnoge dobre ljudi,

pa smo bili sumničavi, ljubosumni, brezbrižni in nehvaležni;

vemo, da si hotel, da v tem letu rastemo, zorimo,

širimo svoja znanja in srce,

pa smo se večkrat umaknil na zapeček komodnosti in nezaupanja vase.

Vemo pa tudi, Gospod,

da si Ti velik v svojem usmiljenju in odpuščanju,

in ne spregledaš naših drobnih naporov in ljubezni,

zato ta trenutek poklekamo pred teboj in te prosimo:

v svoji stvariteljski moči izbriši vse grehe iztekajočega se leta,

dopolni nase nepopolno delo in daj naši ljubezni večnost

ter obnovi svojo ljubezen med nami!

S teboj lahko začenjamo vedno nanovo.

bratje Frančiškani s Svete Gore 

kličemo

 na Vse ljudi dobre volje

v letu 2018

Božjega blagoslova 

na mogočno priprošnjo Kraljice Svetogorske

 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 802