OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
16. nedelja med letom, 21.7.2019

Pomembnost poslušanja

Neka žena je v nedeljo namesto kosila položila na mizo kup sena. Družini  je vzelo sapo, a si nihče ni upal reči niti besedice. Takrat je besedo povzela mama: »Petnajst let že kuham in postavljam pred vas dobra jedila, a v vseh teh letih ni še nihče rekel, da je kosilo dobro.  Niti da ni dobro!«

16_med_letom.jpeg

Bolj kot plačila si je mati želela prijazne besede, prisrčno pohvalo in zahvalo … Kuhanje, strežba in druga vsakdanja opravila so v ospredju tudi v današnjem evangeliju. Marta kuha in pripravlja mizo, Marija pa sede in posluša Jezusa (prim. Lk 10,39). Jezus Marti prizna, da »skrbi« in ji na nek način da vedeti, da je opazil njeno skrb, a obenem še bolj pohvali njeno sestro Marijo, ki mu prisluhne. Kot nam pove začetek evangelija, je Jezus prišel iz pota. Verjetno je bil utrujen, a najbrž tudi potreben prijazne besede in tega, da mu nekdo prisluhne. In to je storila Marija, ki je »poslušala njegovo besedo«. Tako Jezus, čeprav Božji Sin, pokaže na pristno in globoko človeško potrebo, ki jo dobro opažamo tudi pri današnjih ljudeh: Človek potrebuje poslušanje, sprejetost, razumevanje. Človek ni samo materialno  bitje in ne potrebuje samo gmotnih dobrin, ampak tudi poslušanje in sprejetost, razumevanje. Človek ni samo materialno bitje in ne potrebuje samo gmotnih dobrin, ampak tudi poslušanje in sprejetost. Kolikokrat kdo od starejših reče: »Saj nič ne potrebujem, le obiščite me, pogovorite se z menoj in pokažite mi, da sem vam dragocen!« Številni mladostniki ne cenijo materialnih dobrin svojih staršev, ker v njih ne vidijo ljubezni. Koliko raje bi videli, če bi jim starši naklonili malo več časa in pozornosti. Kako napačno ravnajo starši, ki menijo, da je pomembno samo to, da dajo otrokom najmodernejša oblačila in igrače, dober računalnik in televizor, medtem ko otroci potrebujejo njihovo ljubezen in čas! Kolikokrat napačno mislijo, da bodo otroci zadovoljni, če jim nudijo materialno ugodje, a jih ne vzgajajo. Otroci potem nimajo vrednot, po katerih bi živeli. Kako naj se v življenju orientirajo, če nimajo ver iz katere bi živeli.

Poslušanje drugega je nadvse pomembno. To je prvo sporočilo današnjega evangelija. V enakem slogu zato Jezus poudari, da je najpomembnejše poslušanje njegove besede: »boljši del, ki ne bo odvzet«. S tem noče zanikati skrbi za hrano in materialnost nasploh, a pomembnejše od tega je poslušanje njegovih besed, »ki ne bodo prešle« (Lk 21,33). Ljudje, ki bodo poslušali Jezusa in živeli po njegovih besedah, bodo tudi druge stvari postavili na pravo mesto. Zato v vsakdanjem življenju potrebujemo čas za poslušanje Jezusove besede, to je čas za molitev, za mašo in branje Svetega pisma.

To postavlja pred nas tudi poseben počitniški izziv. Večina ljudi, žal tudi številni kristjani, med počitnicami poskrbi le za oddih in sprostitev. Skratka poskrbijo za svoje telo. Na žalost pa po dopustu ugotovijo, da se ne vračajo domov z večjo ljubeznijo v družini ter z večjo ljubezni jo do Boga: Kajti druga žalostno resnica počitnic je, da ljudje v tem času najprej opustimo mašo, zanemarimo molitev  in duhovno rast ter se tudi zato velikokrat naveličani, gotovo pa z manj smisla vračamo domov.

Enostranska skrb za telo se izkaže kot slepa ulica. Jezus nas vabi, da se ustavimo in prisluhnemo njegovi besedi. Prosimo ga pri današnji maši, da bi si znali vzeti čas za poslušanje njegove besede in poslušanje drugih ljudi ter bi znali poskrbeti za našo dušo in ne samo za naše telesne potrebe.

Zadnja sprememba ( sobota, 20. julij 2019 )
 
15. nedelja med letom, 14.7.2019

BRISATI KRISTUSOVE SOLZE

15_med_letom.jpeg

Neki menih je vrsto let prosil Boga, da bi imel videnje. Da bi se mu prikazal Bog ali vsaj kdo od svetnikov in tako okrepil njegovo vero. Končno je nekega dne ugledal prikazen, a se je sredi videnja oglasil samostanski zvon. Zvonjenje je pomenilo, da je prišel čas, ko je treba nasititi reveže, ki so se vsak dan zbirali pred samostanskimi vrati. In tisti dan je bil na vrsti za to nalogo prav on. Če se ne bo pred njimi pojavil s hrano, bodo mislili, da v samostanu nimajo zanje ničesar in ubogi se bodo razšli. Menih je omahoval med zemeljsko dolžnostjo in nebeškim videnjem. Seveda se je moral odločiti hitro, dokler je zvonec še zvonil. S težkim srcem je zapustil videnje in odšel streč ubogim. Skoraj čez eno uro se je vrnil v svojo sobo. Ko je odprl vrata, skoraj ni mogel verjeti svojim očem. Medtem ko je hranil reveže, prikazanje ni prenehalo. Ko je menih pokleknil in se zahvalil, je slišal odgovor: »Moj sin, če bi ne šel hranit revežev, ne bi ostal« (Drobne zgodbe z biserom, 127).

Vsak človek, ki se je resnično srečal z Bogom, podobno kot menih v zgodbi, se bo odpravil na srečanje s človekom, zlasti tistim, ki je v stiski ali tistim, ki mu je ranil osebno dostojanstvo. Pot k človeku  je pokazatelj našega srečanja z Bogom. Najboljša pot do tega, da »vidimo«  Boga, je opravljanje naših dolžnosti iz ljubezni in služenje bratom in sestram, zlasti potrebnim. Da se je menih resnično srečal z Bogom, je pokazal s tem, da je pomagal sočloveku. Da je Cerkev božja, dokazuje tudi s tem, da brani človeka in njegovo dostojanstvo tudi takrat, ko bo zaradi tega doživela zavračanja in posmeh ter ji bodo močni tega sveta nasprotovali.

Pred kratkim je neka žena dejala kako ji je težko streči ostareli teti. »Ne da ji ne bi hotela, prosim, razumite me, a včasih je res težko. Včasih je  zahtevna in sitna. Zdi se mi, da bi bila lahko včasih bolj hvaležna.« Rad verjamem. Služenje »ubogim« ne preprosta in lahka stvar, ampak nas nasprotno velikokrat nekaj »stane«. Tudi usmiljenega Samarijana, ki je opisan v današnjem evangeliju, je pomoč kar nekaj «stala«. Moral si je vzeti čas in se potruditi, da je ranjencu pomagal, mu obvezalo rane in mu preskrbel prenočišče.

Človek in skupine ljudi, ki se bodo odločili pomagati človeku in braniti človeške osebe, morajo tvegati, da bodo poleg notranjega zadoščenja doživeli tudi zavračanje, nehvaležnost in celo nasprotovanje. Pa vendar je spoštovanje vsakega človeka in pomoč sočloveku ena bistvenih sestavin Jezusovega naročila, ki ga je izrazil s pozivom ob koncu prilike o usmiljenem Samarijanu: »Pojdi in  delaj prav tako!« (Lk 10,37).

Slikar Marko Ivan Rupnik je v mozaični poslikavi papeževe kapele Odrešenikova Mati v Vatikanu močno poudaril nujnost kristjanovega zavzemanja za človeka in njegove skrbi za bližnjega. Na steni, kjer prikazuje delovanje božjega Duha v človeku, je upodobil usmiljenega Samarijana, ki z vso skrbnostjo pomaga ranjencu. Toda ta ranjeni človek bi kdorkoli! Ne, ima obraz Jezusa Kristusa!

Kadar bi omagali pri zavzemanju za človeka in skrbi za bližnjega, se spomnimo: ko pomagamo človeku v stiski, pomagamo Kristusu (prim. Mt 25,49). Ko se zavzemamo za današnjega ranjenega človeka, pomagamo Kristusu, blažimo njegove rane in brišemo njegove solze v očeh naših sodobnikov.

Zadnja sprememba ( nedelja, 14. julij 2019 )
 
14. nedelja med letom, 7.7.2019

Konec junija ali v začetku julija praznujejo mnogi duhovniki obletnico svojega posvečenja. Ob tej »obletnici« se s posebnimi občutki spominjajo tudi svoje odločitve za duhovništvo. Kako težko je včasih odgovarjati na vprašanje: »Kako to, da ste se odločili za duhovnika?« Morda bomo v teh dneh novih maš slišali podobna vprašanja. Duhovnik si ne »izmisli«, da bi postal duhovnik, ampak je v začetku njegove poklicanosti Gospod. On kliče duhovnika in On ga pošilja. Zato duhovnik velikokrat ne zna odgovoriti, kako da je postal duhovnik, ampak bi najraje odgovoril, naj gredo vprašat Boga, zakaj ga je poklical. Težko je ljudem razložiti  božje sklepe in načrte. Zato je prav primeren današnji evangelij, ki poudarja temelj krščanske poklicanosti. »Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva« (Lk 10,1). »Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove« (3) V borih treh vrsticah je kar trikratni poudarek, kako Gospod kliče učence.

14_med_letom.jpeg

Krščanska izvolitev in poklic imata izvor pri Gospodu žetve, ne pri človeku. V začetku poslanstva je Bog. Tudi rodovitnost misijonske dejavnosti sloni za zavesti, da nas Gospod pošilja. Krščanski poklic se hrani v stiku z Bogom, s poživljanjem vere in v pristni povezanosti z Gospodom v molitvi. V zvezi s poklicanostjo Kristus poudari nenavezanost na gmotne dobrine: »Ne nosite s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal«(4). Čeprav je »delavec vreden svojega plačila« (7), naj poslani živi skromno in naj bo zadovoljen s tem, kar ima. »Jejte, s čimer vam postrežejo« (8), saj je zanj najvažnejše in največje plačilo, da je njegovo ime »zapisano  v nebesih« (20)

Poslani naj bo miren in pogumen. Tudi če se Kristusov učenec znajde sredi tveganja in preganjanja, ne sme nikoli podleči skušnjavi nasilja ali prisile: »Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove« (3). Biti mora oznanjevalec miru, ki vedno predlaga, a nikoli ne sili: »V katerokoli hišo pridete, recite najprej: 'Mir tej hiši!' In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam« (6). In prav tako se mora izogibati nasprotne drže: sklepati kompromise in se prilagajati splošni miselnosti in plehkim modnim tokovom. Ne, biti mora tudi pripravljen »otresti prah« (11) in oditi drugam oznanjat, da »se je približalo Božje kraljestvo« (9).

Po teh napotkih še enkrat vidimo, kako je Kristusov učenec poslan, saj ima samo poslani navodila pošiljatelja. Zato se mora jasno zavedati, da ni privatnik ne samozvanec. Poslanec predstavlja tistega, ki ga pošilja, in se temu primerno obnaša. Ob vseh današnjih samozvanih »prerokih in svečenikih nove dobe« jasno vidimo, kako nimajo tistega, ki jih je poslal, predvsem pa nimajo pravil, katera jasno postavlja tisti, ki pošilja, ampak si jih sami postavljajo in jih z lahkoto spreminjajo, če jim tako bolj ustreza.

»Le zakaj toliko poudarjate , kakšni naj bodo kristjani in duhovniki, ko pa niso!« včasih kakšen kristjan poočita. Prav današnji Kristusov evangelij dokazuje, kakšen realist je bil Gospod, ki je vedel, kakšnim skušnjavam bodo izpostavljeni njegovi učenci. Zato nam Kristus naroča: »«Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (2). Prosimo Gospoda naj nam pošlje take delavce, kakršne On želi!

Zadnja sprememba ( sobota, 06. julij 2019 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 887