|
|
|
Tedaj jim je spet rekel:
»Mir vam bodi!
Kakor je Oče poslal mene,
tudi jaz pošljem vas.«
In po teh besedah je
dihnil vanje in jim govoril:
»Prejmite Svetega Duha;
katerim grehe odpustite,
so jim odpuščeni;
katerim jih zadržite,
so jim zadržani.«
(Jn 20,21–23)
|
|
|
BINKOŠTI –
TREJTE SLOVESNO JUTRO
V vsej zgodovini človeštva so tri jutra najslovesnejša in najpomembnejša: Jutro stvarjenja, ko je človek uzrl čudovito vesolje, pokleknil in počastil svojega Boga in Stvarnika. Drugo je jutro veselega vstajenja našega Odrešenika, ko je od ust do ust šla vesela novica: »Gospod je vstal, zopet živi in se je prikazal svojim ljubljenim učencem.« Žalost se je spremenila v glasne vzklike veselja, tarnanje v veselje. Najbolj vzvišeno, slovesno in blagoslovljeno je tretje jutro binkoštnega praznika, ko se je Sveti Duh v šumu silovitega viharja in v obliki ognjenih plamenov izlil nad Gospodovimi učenci, tako kot jim je bil Jezus obljubil. Bili so polni Svetega Duha, luč je bila v njihovem umu, moč je napolnila njihova srca. Veliko delo odrešenja je bilo dovršeno, Katoliška cerkev, ustanova, ki jo je postavil Jezus, je bila ustanovljena. Sveti Duh je bil poslan in je prenovil obličje zemlje. To je bilo veliko slovesno jutro prve birme v Jeruzalemu.
Anton Martin Slomšek
|
|
|
|
Jn 20,19-23
»DAJ NAM SVETEGA DUHA, DA BOMO GOVORILI SKUPNI JEZIK«
»In napolnjeni so bili vsi s Svetim Duhom in so začeli govoriti v drugih jezikih, kakor jim je dajal Duh, da so govorili« (Apd 2,4). Ta slika seže nazaj v zmešnjavo jezikov, kakor nam o tem pripoveduje Geneza. V začetku so vsi ljudje govorili isti jezik: »Vsa zemlja je imela en sam jezik in isto govorico« (1Mz 11,1). To jim je dajalo veliko moč. Toda v svojem občutku moči so postali prevzetni in so hoteli sezidati stolp, ki bi segal do neba. Zato je Bog sklenil: »Dajmo, stopimo dol in tam zmešajmo njihov jezik, da ne bodo več razumeli govorice drug drugega!« (1Mz 11,7). Če kdo ne razume, kar mu drugi govori, skupno delo ni več mogoče. Obratno pa velja: če govorijo ljudje isti jezik, lahko skupaj veliko naredijo. To izkušnjo imamo danes v mnogih skupinah – v Cerkvi, v podjetjih, strankah, družinah … Če se skupni jezik izgubi, skupnost razpade; posamezniki lahko še kaj velikega ustvarijo, toda povezanosti ni več.
Binkošti so Božji odgovor na babilonsko zmešnjavo jezikov. Bog želi, da bi ljudje ponovno govorili skupni jezik in bi bili tako sposobni ustvariti nekaj novega in trajnega. Po Svetem Duhu je Bog ljudem podaril ta jezik, da bi skupaj odgovorno izoblikovali njegovo stvarstvo, da bi mnoge kulture in ljudstva zrasla v veliko družino narodov.
Sveti Duh nas uči novega jezika, ki ga vsi razumemo, in zanosnega govora, ki druge okuži in navduši. V naši Cerkvi danes trpimo za pomanjkanjem besed. Včasih komaj zmoremo med seboj kaj reči; govorimo drug mimo drugega, podobno kot nekoč Babilonci. Po drugi strani pa se je naš jezik izpraznil: ljudi ne nagovarja več. Občutek imajo, da je cerkveni jezik le govorica tistih, ki so še znotraj – nikogar pa več ne navdušujemo in privlačimo. O Bogu očitno nismo sposobni govoriti tako, kakor je to uspelo učencem na binkošti. Naš jezik se ne dotakne človeških src. Potrudimo se in odprimo svoje srca Svetemu Duhu, da nas napolni, tako bomo zmogli tudi mi živo pričevati.
Po: A. Grünu
|
| |
|
 Krščanstvo ni postalo svetovna religija zato, ker zna dobro upravljati, organizirati in funkcionirati – krščanstvo je prepričalo takrat in tam, kjer so ljudje živeli iz upanja in veselja v veri, iz sadov Svetega Duha. Če pustimo, da nas nagovori Duh, če smo navdušeni nad njim, če dovolimo Svetemu Duhu »pristanek« v svojem življenju, če izžarevamo nekaj tega veselja naše vere, upanja in miru, potem nam ni treba nikomur brez vprašanja širiti Božjega evangelija. Potem ta po nas pričuje sam.
A. Schwarz
|
|
|
|
Zadnja sprememba ( sobota, 18. maj 2013 )
|
|
Blaženi Luigi Novarese - apostol bolnikov |
|
 RIM (sobota, 11. maj 2013, RV) – V rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja je bil danes za blaženega razglašen duhovnik Luigi Novarese. Obred beatifikacije je vodil vatikanski državni tajnik, kardinal Tarcisio Bertone. Praznovanje slovesnega dogodka se je v Rimu sicer začelo že včeraj z molitvenim bdenjem, nadaljevalo pa se bo vse do ponedeljka. Med pridigo je kardinal Bertone o novem blaženem dejal, da je svoje zemeljsko življenje posvetil oznanjevanju »evangelija tolažbe«. Gospod je uporabil Luigija Novareseja, njegovo zvestobo in apostolsko gorečnost, da bi preko njega številne osebe dosegel žarek žive in poživljajoče svetlobe Duha zaščitnika in tolažnika. Novi blaženi, ki je v Italiji poznan kot apostol bolnikov, je živel med leti 1914 in 1984. Je ustanovitelj Tihih delavcev križa (Silenziosi Operai della Croce) in Centra prostovoljcev za pomoč trpečim (Centro Volontari della Sofferenza).
Kot je poudaril kardinal Bertone, so mnoge bolne in trpeče osebe v njem našle odsev Kristusove ljubezni. Tako predstavlja zgled pričevanja o vstalem Jezusu v današnjem času. Zaradi svoje posebne predanosti bolnim je postal »živa podoba Njega, ki je Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe«. Njegov način dela je prispeval k preoblikovanju mišljenja in delovanja v odnosu do bolnikov. Le-te je Luigi Novarese nenehno spodbujal, naj ne bodo le »objekt solidarnosti in dejavne ljubezni«, ampak tudi »dejavni subjekti evangelizacijskega delovanja, zaznamovanega z duhovnim dinamizmom tolažbe«. Ta njegova značilna rahločutnost za svet trpljenja je izvirala iz njegove lastne izkušnje bolečine. Njegovo mladost je namreč zaznamovala bolezen, ki ga je pripeljala skorajda do konca življenja. Ozdravel je nepričakovano, po dolgi molitvi k Mariji Pomočnici.
Novi blaženi je morda tudi zaradi tega posebej opozarjal na pomen molitve za in z bolnimi. Iz istega razloga pa jih je tudi pogosto spremljal do Marijinih svetišč, zlasti k lurški votlini. Med današnjo pridigo je kardinal Bertone še spomnil, da je imelo Novaresejevo delovanje nemalo vpliva tudi v civilni družbi. In sicer prav s spodbujanjem pozornosti do potencialov sveta trpljenja, ki je lahko dragocen zaklad.
Moč za svoje poslanstvo je Luigi Novarese črpal iz svete maše, evharističnega čaščenja in zakramentalne spovedi. Ti trije elementi so bili v središču njegovega življenja, delovanja in duhovnosti. Po Bertonejevih besedah pa sta imela velik pomen tudi njegova predanost in prepričano sprejemanje nauka Petrovega naslednika. Novarese je med drugim trideset let svojega življenja velikodušno preživel v službi državnega tajništva Svetega sedeža. Pisarniško delo pa je znal usklajevati s konkretnimi obveznostmi ustanovitelja novih cerkvenih stvarnosti.
Blaženi Luigi Novarese, je sklenil vatikanski državni tajnik, je danes pred nami kot »občudovanja vreden pričevalec evangelija, ki je ljubil Boga v bolnih in trpečih«. Vse je spodbujal, naj se z gorečnostjo in zaupanjem spoprimejo z novo evangelizacijo na obširnem področju trpljenja in bolečine. Njegov zgled in njegova neutrudna apostolska gorečnost sta lahko podpora vsem osebam, poklicanim k evangeljskemu pričevanju. »Evangelizacija v prostranem svetu zdravstva je naloga vsakega vernika, saj gre za služenje, ki je sestavni del poslanstva cerkvene skupnosti.«
Vir
|
|
Zadnja sprememba ( nedelja, 12. maj 2013 )
|
|
7. velikonočna nedelja (12.5.2013) |
|
|
|
A ne prosim samo zanje,
ampak tudi za tiste,
ki bodo po njihovi besedi
verovali vame,
da bodo vsi êno,
kakor ti, Oče, v meni
in jaz v tebi,
da bodo tudi oni
v nama êno,
da bo svet veroval,
da si me poslal ti.
(Jn 17,20–21)
|
|
|
|
Kljub temu da je med nami kristjani večkrat razdeljenost, se moramo zavedati, da med nami ni vzroka, da bi stali vsak na svojem bregu. Skupaj si moramo prizadevati za resnično, pravo krščanstvo, ki je že po svojem bistvu samo v sebi edino. To najlažje storimo, če ga dejansko živimo. V zavest nam mora preiti, da moramo že danes začeti skupno moliti k istemu skupnemu Očetu, naj nam kmalu pošlje po svojem Sinu, vsečloveškem odrešeniku Kristusu, in njegovi materi Mariji največji dar za čas sodobnih stisk: dar vsekrščanske edinosti.
Skupaj Kristusom, polni žive vere in zaupanja, v iskreni ljubezni pogosto prosimo: »Da bi bili vsi eno« (Jn 17,21).
Po: S. Janežiču
|
|
|
|
Jn 17,20-26
VSI ENO
Odlomek današnjega evangelija je vzet iz Jezusovega govora pri zadnji večerji. Ko je končal z naročili apostolom, je njegova molitev pohitela k tistim, ki bodo verovali njihovemu oznanjevanju. Vsi naj bi bili eno.
Jezus se ni slepil, ko je gledal v bodočnost svoje Cerkve. Vedel je, da ji ne bo lahko ostati eno v toliki različnosti ljudi, narodovo in časov. Vedel je, da ji bo težko biti in ostati Cerkev Judov, Grkov in barbarov. Da ji bo težko biti in ostati Cerkev Rima in Carigrada; Cerkev romanskih, germanskih, slovanskih in drugih narodovo; Cerkev Evrope, Azije, Afrike in Amerike; Cerkev Vzhoda in Zahoda, Cerkev bogatega Severa in revnega Juga … Vedel je, da ji bo težko biti sodobna.
Zato je molil, da bi bili vsi eno. Da bi ohranili enotnost po vzoru edinosti, ki je med njim in Očetom. Oče se razlikuje od Sina in Sin se razlikuje od Očeta, pa sta vendarle eno. Eno v ljubezni, ki se vso večnost pretaka med njima.
Po tem vzoru poteka naše prizadevanje za edinost v dveh smereh.
Ena gre proti sredini. Pospešuje enakost, enotnost, sporazumevanje, sodelovanje, složnost, skupnost in vse, kar je temu podobno. Lepo je priti v cerkev, kjer vsi hkrati vstajajo, sedajo in poklekajo, skupaj pojejo in molijo, se enako križajo, enako obhajajo in sploh vse delajo enako.
Druga smer gre v širino. Sprejeti in razumeti hoče tudi tistega, ki drugače misli, moli, drži roke, se drugače križa in pristopa k obhajilu. Bog je sicer eden, toda v njem je različnost treh oseb in k njemu se da priti na sto in tisoč načinov. Ali je na mestu pohujšanje nad tistim, ki si te načine izbirajo in želijo hoditi k Bogu po drugačni poti od naše?
Jezus je molil, da bi bili vsi eno, ni pa molil, da bi bili vsi enaki.
Po: F. Cerarju
|
| |
NEDELJA SREDSTREV DRUŽBENEGA OBVEŠČANJA
Ob vseh slabotnostih naše narave in ob vseh tisočerih mikih zapeljive družbe veliki zoprnik Božjega kraljestva – njegov nasprotnik – na tiho in tudi šumno hodi okoli in seje ljuljko in se smehlja ob svojih dobrih letinah. Ni sam. Vrsto pomočnikov ima, dobro plačanih in zato hlapčevsko uslužnih. Najmodernejših sredstev družbenega obveščanja se poslužujejo in nobenih tveganj se ne boje.
Prav je, da se navzočnosti tega sovražnika zavedamo. Usodno bi bilo po nojevo tiščati oči v pesek in meniti, da smo na varnem. Ni ga človeka, tako učenega in tako krepostnega, ki bi v vsej iskrenosti lahko dejal, da mu z lažjo in poltenostjo oskrunjena beseda ne škoduje.
Tiskana beseda je velikokrat vnela uničujoče požare in razbesnela divje revolucije. Koliko osebnih, družinskih, narodnih in vsečloveških tragedij je povzročila. Papir vse prenese in svinčeni znaki na njem so od daleč videti prav nedolžni. V sebi pa tolikokrat skrivajo v zadnje globine srca prodirajoči strup.
Menim, da smo v boju zoper slaba medijska poročanja vse premalo odločni. Katoličani bi morali glasneje in stvarneje protestirati proti temu. Iz načelnega prepričanja bi morali v besedi in dejanju jasno in nepreklicno izraziti svoj ne. Zlo, ki ga seje slabo medijsko obveščanje, se razrašča med nami zaradi našega popuščanja, zato smo soodgovorni za njegov razcvet. Prav je, da si o stvari ne le mimogrede in povrhoma, temveč iskreno in temeljito izprašamo vest, kolikor je ta v našem razkristjanjenem okolju še ostala odločujoči kompas naših sodb in dejanj.
Po: S. Janežiču
|
|
|
|
Zadnja sprememba ( sobota, 11. maj 2013 )
|
|
