OOPS. Your Flash player is missing or outdated.Click here to update your player so you can see this content.
33. nedelja med letom, 19.11.2017

NAJLEPŠI DAR JE DAR ZA DRUGE

Zgodba pripoveduje o kralju, ki je modro vladal. Nekega dne je sklical svoje štiri hčerke in jim povedal da se odpravlja na dolgo pot: gre v oddaljen samostan, kjer se bo posvetil molitvi. V njegovi odsotnosti bodo morale one vladati. Preden je odšel, je vsaki hčerki podaril pšenično zrno. Prav hčerka je odšla v svojo sobo, zrno zavila v zlat trak in ga vsak dan občudovala. Druga ga je shranila v leseno škatlico, tretja pa si je dejala, da je zrno enako drugim in ga je vrgla proč. Najmlajša hčerka je premišljevala, kaj naj stori z zrnom. Hčerke so vladale v kraljestvu svojega očeta, dokler se ta ni vrnil. Ob vrnitvi jim je kralj rekel, naj mu pokažejo zrno, ki jim ga izročil. Tri so mu prinesla svoja zrna – tretja je iz shrambe celo prinesla drugo zrno. Najmlajša pa daru ni mogla vrniti očetu. Zanimalo ga je, kam ga je dala. »Dolgo sem premišljevala, preden sem odkrila, da je zrno seme, ki lahko rodi klas. Potem sem ga vsejala in sledila je žetev.« Nato je peljala očeta in mu pokazala žitno polje, ki je zraslo iz tega zrna in je bilo tako veliko, da bi lahko nasitila prebivalce kraljestva. Kralj je stopil pred hčerko, snel zlato krono in ji jo položil na glavo. »Naučila si se, kako je treba vladati,« ji je ljubeče dejal.

Kralj je nagradil najmlajšo hčerko, ker je najbolje izkoristila dar, ki ji ga je dal: iz očetovega daru je naredila dar za druge. (Zgodbe s srcem).

33_med_letom.jpeg

Podobno Jezus v evangeljski priliki o talentih govori o gospodarju, ki je dal služabnikom denar, talente. Vsak Človek ima sposobnosti, saj zna vsakdo od nas nekaj narediti bolje kot drugi. Kaj bi bilo, če bi danes prišel Bog in nas vprašal, naj povemo, kako smo talente izkoristili? Gotovo bi znali povedati, da smo izkoristili ta talent tako, da smo se šolali, da smo dosegli določen naslov, da smo si pridobili premoženje, celo bogastvo9 ali da smo si z njim pridobili slavo in kariero. Žitno zrno smo porabili zase. Morda smo ga celo položili v kristalno skrinjico na »razstavo«: »Občudujte moj talent!« A od tega zrna ni bil nihče bolj sit in nihče bolj zadovoljen. Dar, ki smo ga prejeli, je dar za druge, ne zato, da ga vržemo skozi okno, niti ne zato, da ga bahavo položimo in postavimo v občudovanje ljudem.

Žalostno in naravnost tragično je, če v življenju ne vemo, kaj bi z darom. To je storila hčerka, ki je zrno zavila v zlat trak. V svoji neodločnosti ni z njim naredila nič koristnega. Verodostojna podoba številnih naših sodobnikov, ki ne vedo, kaj bi počeli z darom življenja. Svoje bivanje čutijo kot nekoristno in nesmiselno.

Najlepši je dar, ki ga znamo darovati drugim. Ne gre samo za neprijetno askezo in za golo odrekanje. Ne, gre tudi za to, da v trenutku, ko talent, ki smo ga prejeli, postavimo v službo bližnjega, skupnosti ali Cerkve, opazimo, da smo izkoristili darove in osmislili svoje življenje. Naše življenje bo zorelo v smisel, saj vemo, da naš talent osrečuje druge. Z našimi žitnimi zrni se bodo mnogi nasitili.

Zadnja sprememba ( nedelja, 19. november 2017 )
 
32. NEDELJA med letom, 12.11.2017

K MAŠI ZA MOŽA

Moder in preudaren človek razmišlja, kaj bo v prihodnosti. Ne gleda samo na ugodje v sedanjem trenutku, ampak gleda na prihodnost, gleda na cilj in na to, kako ga bo dosegel. Moder je tisti človek, ki misli tudi na to, kako se bo končalo njegovo življenje. Nespametne device v današnjem evangeliju so podoba tistih, ki se ne ozirajo na večnost, ampak se ustavijo pri minljivih stvareh.

Prilika sporoča  današnjim kristjanom še nekaj pomembnega. Lahko zmotno mislimo: ko smo prižgali luč vere, bo šlo v življenju vse samoumevno naprej. Pa ni tako! Kristus nam jasno govori, da  svetilke lahko ugasnejo. Zato sv. Pavel opominja nove vernike: »Hitro se obračate k drugemu evangeliju« (Gal 1,6). Knjiga Razodetja govori, da je mogoče »opustiti prvotno ljubezen« (Raz2,4), sv. Pavel zato spodbuja svojega učenca Tita: »Opominjam te, da znova razplameniš žar božje milosti, ki je v tebi po polaganju mojih rok« (Tim 1,6). Zato moramo »biti stalno budni« (Mt 25,13) in stalno prilivati olja v našo svetilko in v različnih trenutkih svojega življenja moramo obnavljati naš »da« Gospodu.

32_med_letom.jpeg

Nespametne device so prosile pametne: »Dajte nam svojega olja«(8). Ta podrobnost poudarja resnost življenja vsakega človeka: dejansko obstaja nevarnost, da bi zbanalizirali dar vere in ga ne bi imeli za najdragocenejšega, enkratnega. Preudarne device niso dale olja nespametnim, kar kaže, da versko življenje vsakega izmed nas pomeni odgovornost, o kateri bo moral vsakdo sam odgovoriti pred Bogom. »Ni dovolj, sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se moram vsaka generacija samo ponovno odločiti za krščanstvo,« je dejal sveti Janez Pavel II. ob prvem obisku Slovenije med mašo v Stožicah. Res je, da si lahko medsebojno pomagamo, se spodbujamo, dajemo dober zgled ter molimo drug za drugega, a je vendar vsakdo poklican, da osebno odgovori »da« daru odrešenja in zastonjskemu daru božje ljubezni.

Neki mož je imel navado vsako nedeljo zjutraj reči svoji ženi: »Kar za oba pojdi k maši!« Neke noči je sanjal, da sta z ženo umrla in skupaj prišla do nebeških vrat. Sveti Peter ju je vprašal: »Sta vidva gospod in gospa Novak?« Prikimala sta. »Dobro. Gospa Novak naj vstopi za oba!« jo je povabil nebeški ključar. Nihče si torej ne more vere »sposoditi« od drugega, vsak mora osebno verovati, kakor si ne more nihče »sposoditi« ljubezni, ampak mora sam ljubiti.

Ta evangeljski opomin se lahko zdi komu resen ali celo strog, a je v resnici zagotovilo popolne enakosti pred Bogom: Boga ni mogoče »kupiti«, ker se vsem daje zastonj. Boga pa tudi ne moremo oslepariti, ker gleda na to, kar je iskrenega v človekovem srcu.

Evangeljski opomin nam pomaga odkriti veličino življenja in razumeti, da je večno skrito v vsakem trenutku. Ne zapravljajmo časa: trudimo se za dobro. Prav dobrota nam bo odprla vrata svatbene gostije in naše življenje bo tako doseglo cilj v osebnem in popolnem srečanju z Bogom. Kajti po njem hrepeni naše srce in njega potrebujemo, da nam podeli ir in nas povede na praznovanje. 

Zadnja sprememba ( nedelja, 12. november 2017 )
 
Zahvalna nedelja, 5.11.2017

VSE JE BOŽJI DAR

zahvalna.jpeg

Ni lahko tistemu, ki se iz srca zahvaljuje. Čuti se dolžnega, da se zahvali, kajti človek ni rad dolžan. Pameten človek se rad drži pregovora: Dobrota se z dobroto vrača! V neki družini so dobili obiske. Gostu so postregli s piškoti in se začeli pogovarjati. Čez nekaj časa pa je ta gost ponudil piškote domačemu sinčku, ki je stal zraven. Otrok je piškot vzel in ga vtaknil v usta. Takrat pa se je začela vzgoja. Mama je namreč takoj pričela oštevati sina, zakaj se ni zahvalil. Saj so ga vendar tako lepo učili in mu zabičevali, da mora za vsako stvar reči: Hvala! Mali pa se je odrezal po svoje. Ni se opravičeval, ampak je preprosto razložil, zakaj se za piškote ni zahvalil: »Saj so naši!« Jasneje ni mogel povedati. Ni mu šlo v glavo, da bi moral biti hvaležen za nekaj, kar je tako ali tako last družine in torej tudi njegovo. Če so piškoti naši, se menda ne bo treba za vsakega posebej zahvaljevati, in to celo nekemu tujcu, ki ni nič dal zanje.

Fanta so starši vzgajali, mu zapovedovali, kako mora biti hvaležen. On pa je povedal po pravici, kot je mislil. Zakaj bi se zahvaljeval za to, kar je naše? Tudi mi mislimo podobno. Sami smo delali na polju ali zaslužili na delovnem mestu. Naše je. S svojo pridnostjo si preskrbimo vsakdanji kruh, obleko in streho nad glavo.. Če kmet ne bi gnojil, oral, sadil, obrezoval, škropil in pospravljal pridelkov, ne bi ničesar imel. Tudi v tovarnah, delavnicah, pisarnah, uradih in povsod drugod kar dobro občutimo, da nekdo mora opraviti delo – samo od sebe se ne naredi nič. In potem pride vsako leto zahvalna nedelja. V cerkvi se ob oltarju znajdejo pridelki z naših njiv in vrtov, pa sadeži iz naših sadovnjakov in še marsikaj drugega. Vse to naj bi pomenilo našo hvaležnost Bogu, od katerega prihajajo vse te dobrine. Vendar se mnogim v srce priplazi tiho vprašanje: zakaj vendar?

Vemo, Bogu se zahvaljujemo zato, ker je od njega vse, kar smo in kar imamo. Prav zaradi Jezusove velike ljubezni do nas, ki jo je pokazal na križu, smo Bogu dolžni zahvalo. Mašni hvalospev pravi: »Tebi(Bog) naša hvala ni potrebna, vendar se ti po tvoji dobroti smemo zahvaljevati. Naše hvalnice ti ničesar ne dodajo, pomagajo pa nam na poti k tebi po našem Gospodu Jezusu Kristusu.«

Jezusovo zapoved ljubezni bolje razumemo prav v luči hvaležnosti. Bolje ljubimo, če v sebi nosimo zahvalo, da je vse dar. Še posebej se tega danes spomnimo pri sveti maši. Pravimo, da mašnik pri povzdigovanju poleg kruha dvigne tudi kelih zahvale. Nek žena je nekoč rekla: »Gospod, nekoliko prehitro v kelih vlijete vodo in vino. Ne zmorem tako hitro tudi sama vliti notri vseh svojih skrbi.« Lepa navada je to. Vsak izmed navzočih zlije v ta kelih zahvale vse svoje skrbi, načrte, misli … da, celo grehe. In kelih se ne prenapolni. Kelih ni prenapolnjen, je pa duhovno težak. In kruh, ki ga jemo pri obhajilu – ne najemo se ga, ker ga je malo, je pa duhovno to izredno močne hrana. Premočna, da bi jo nevredno jemali, jemali, ne da bi se Jezusu zahvalili za milost odrešenja!

Ljubezni ni nikoli dovolj. S takšnim srcem, ki bo polno ljubezni, bomo znali, pa čeprav utrujeni od naporov in skrbi, bolj v polnosti reči: »Hvala Bogu!« 

Zadnja sprememba ( nedelja, 05. november 2017 )
 
<< Začni < Nazaj 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naprej > Konec >>

Rezultati 1 - 8 od 791